Izsek iz članka avtorja Jake Bombača Vzvratna beležka iz elektrarne (od junija do aprila 2025), objavljenega 7.8.2025 na spletnem mediju Aplavz
Foto: Sunčan Stone
Maja Dekleva Lapajne in Norbert Sven Fö sta aprila v kleti Elektrarne spet predelovala življenje. Tokrat sta iz treh zaporednih Predelanih življenj ustvarila gledališko nadaljevanko, ki sicer ni imela klasičnega dramskega loka, saj se ni iztekla v razrešitev, ampak v pospravljanje, ki ga lahko razumemo tudi kot konkretno ustreznico abstrakciji razrešitve in spuščanja preteklosti. Velja poudariti, da Predelano življenje ni toliko predstava kot format (ups, spet ta esencializem), v katerem avtorja pred gledalci in z njimi kujeta in predelujeta gibe, besede, poglede, stike, pri čemer se vsakič posvetita neki tematiki, ki jo variirata v različnih izrazih. Klet Elektrarne se izkaže kot odličen uprizoritveni prostor za njuno početje: najprej zato, ker klet lahko razumemo kot simbol nezavednega in ker so v teh prostorih nekoč pridelovali in predelovali električno energijo; potem pa še zato, ker je v tej specifični kleti polno lukenj in vdolbin, ki niso namenjene le skrivanju (množina zaodrij), ampak delujejo tudi kot nekakšni akustični podaljški ustnih votlin, iz katerih performerja privabljata najčudovitejše zvoke (fiksni elementi so pesnjenje spevnih in zapomnljivih verzov, variiranje teh verzov; falsetto in ukulele). Predelano življenje je nekakšen spinoff sodobne resničnosti: dandanes vedno nekaj predelujemo, procesiramo, razrešujemo, le da smo to vajeni početi v odnosu do samih sebe in na izjemno resen način (k čemur nas spodbuja tudi »empatična« umetna inteligenca!), v Predelanem življenju pa je ta proces lahkotnejši in pozunanjen ter posut z dobršno mero samoironije; obrne se od znotraj navzven, iz zdrizaste materije možganov v kamnito materijo kleti Stare mestne elektrarne.
Pojem predelovanja lahko razumemo tudi kot sorodnega pojmu delanja ali delovanja, torej materialnega proizvajanja poezije, plesne, zvočne, telesne ali besedne (poiesis); le da pripona pre– označuje še neki odnos do delanja s tistim, kar že je. To pa lahko pomeni dvoje: ustvarjalca ne verjameta v to, da se lahko vrnemo, da lahko obrnemo čas, čeprav lahko uporabimo tisto, kar že je, da se učimo, si predstavljamo drugačne možnosti in da ustvarjamo priložnosti; ali pa ustvarjalca ne verjameta, da je umetniški izdelek osebna lastnina, ampak je nekaj skupnega, kar si vsi delimo in s čimer vsi delamo. Iz tega sledi, da ne obstaja neka pristna ali avtentična novost, ki ne vsebuje primesi ustaljenega ali že znanega oziroma konstituiranega; vesolje je potemtakem zbir priložnosti – v fenomenologiji se pogosto uporablja besedo affordances – ki so posamične v smislu, da se v vsaki priložnosti zbere potencial za delovanje na podlagi preteklih sledi, že ustvarjenih v podobnih priložnostih. Predpostavka je, da je telo svojevrstni arhiv, ki že ve, kaj mora storiti pod določenimi pogoji, vendar odziv pogosto zataji zaradi priučenih družbenih navad, ki onemogočajo prepoznanje pravega potenciala neke situacije. Situacije potemtakem niso več »dobre« ali »slabe«, ampak preprosto so: kličejo naše različne dele in nas pri tem »kiparijo«. Primat priložnosti pred psihološko individualnostjo razpira povsem drugačno ontologijo, v kateri je posameznik le množina možnih perspektiv na priložnosti, kar ga postavlja izmenično v tvorno in trpno vlogo: iz tega se spet učim, da se svet ne konča vedno pri meni, da vse poti ne vodijo k meni, ampak situacije nakazujejo na različne vidike narave in vesolja, pa tudi, da slednje ni tako stabilno, kot se sprva zdi; v takšni situaciji sta filozofija in umetnost boljša posrednika izkustva kot pa psihologija, na katero se v dobi individualizma tako radi sklicujemo, da bi se upravičili pred svetom ali pa da bi preverili, če še obstajamo.
