Zaupati, da že je. Zaupati, da se gradi iz tega, kar je. Iz tega, kar misliva, čutiva, da je.  Zaupati, da je ta članek že napisan nekje v prihodnosti, pa čeprav sva njegova pisca šele pri zapisovanju četrte povedi in je ta prihodnost za naju sedanjost tebe, bralka_ec. Zaupati, da se bralka_ec s tem besedilom poigraš prav v tem trenutku, ko to bereš. Poigraš z mislijo, da si že prebral_a članek. Da že veš, da že čutiš, kaj vse je v njem, predvsem, kaj vse je v njem zate, kaj vse svojega v občutjih dodajaš, kaj vse svojega v mislih dopisuješ. Zaupati, da se besedilo gradi ravno s tvojim branjem, saj vsako besedilo zaživi, do konca postane besedilo, ko ga nekdo prebere.

V mnogih letih delovanja, ustvarjanja, sodelovanja, razpravljanja, nastopanja in opazovanja na področju gledališke, plesne in klovnske improvizacije sva bila priča številnim poskusom definiranja improvizacije. Priča poskusom krotenja te izmuzljive metode, umetniške zvrsti in srčike ustvarjalnosti. Pri dokončnem, ultimativnem definiranju improvizacije je nevarnost, da prezremo njeno osnovno premiso – raziskovanja, ustvarjanja, odkrivanja, izumljanja, prevpraševanja. V tej zagati so se poskusi povedati več o improvizaciji med ustvarjalkami_ci in teoretiki_čarkami naslonili na zamejevanje, na govorjenje o tem, kaj vse improvizacija ni. Na ta način je ne bi zakoličeno definirali in s tem oklestili, temveč bi ji pustili dovolj širok prostor za različne pristope in pojavnosti, obenem pa bi prišli dlje od tega, da bi improvizacijo razumeli kot skorajda vse ali kar koli.

Midva se odločava za pisanje o tem, kaj vse improvizacija je. Najin cilj ni, da podava v kakršnem koli smislu zaključen seznam opredelitev improvizacije, temveč da razpreva, da je improvizacija marsikaj in da še marsikaj bo. Improvizacija ni kar koli, temveč je to in je tisto in je ono. Je pa tudi še kaj nezamisljivega, še neubesedenega, še ne prakticiranega.

Ta članek je prvi v nizu člankov na temo umetniške improvizacije. V vsakem članku se želiva posvetiti enemu od ključnih vidikov improvizacije. Tokrat je na vrsti zaupanje. Začniva z zaupanjem, sva si rekla. Za začetek je to najboljša popotnica. Pravzaprav je to vselej dobra življenjska sopotnica. Če dobro pomisliva, bi tudi končevala najraje z zaupanjem, pa naj gre za konec tega članka, za zadnji članek v tej nanizanki člankov, za končevanje predstav, za minevanje življenjskih obdobij, za zaključevanje odnosov ali pa za konec življenja.

Na odru se velikokrat drug drugega ali same sebe podpremo z napotki, kot so: “Povej to malo bolj naglas, kot bi sicer”, “Naredi ta gib še bolj izrazito”, “Vsaj za malenkost povečaj intenzivnost čustvenega stanja”, “Poslušaj še bolj tankočutno”, “Vzklikni malo bolj predirljivo”, “Zavzemi jasnejše stališče”, “Predaj pozornost še bolj darežljivo”, “Še odločneje izpelji to odrsko potezo”, “Ne cincaj in ne pomanjšuj razsežnosti situacije; če pa že cincaš, pa se loti cincanja kot pomembne teme”, “Postavi trdno opeko, da lahko na njej stabilneje gradiš dalje ali pa jo s toliko večjim užitkom razsuješ”, “Naredi to z malo več zaupanja”… V skladu s tem trdiva midva – improvizacija je zaupanje.  

Maja sedim na visoki polici na zadnji steni Stare mestne elektrarne, kamor sem komaj priplezala. Norbert na robu tribune odkrivam nežno melodijo na ukulelu. Maja zagledam gumb na visoki polici zraven sebe. Kaj pa tu dela gumb, se sprašujem. Kako je lahko nekdo tukaj izgubil gumb. Obenem je gumb tako srčkan simbol, vsaj zame v tistem trenutku, da ne gre drugače, kot da ga uporabim. Pojma nimam, kaj bi z njim. Uspe mi uživati v tem, da ne vem, kaj bo to prineslo, niti se ne poskušam dotakniti vseh možnih scenarijev. Zaupam, da nekaj že bo s tem gumbom, ali natančneje, zaupam občutku, da me gumb privlači in da ga hočem prijeti v roko in zalučati. Pa ga vržem daleč v prostor, bo, kar bo. Norbert zaslišim padec nečesa majhnega in se počasi z radovednostjo sprehodim do gumba, obenem ne opustim svojega stanja in akcije z ukulelom. Zaupanje v to, da se vse akcije začenjajo z razlogom. Zaupanje v to, da je v improvizaciji vse neizbrisljivo. Zaupanje v vključevalnost in sobivanje različnih glasov. Norbert med brenkanjem poberem gumb, ga pospravim v žep, se nasmehnem ob darilu, ki je padlo z neba elektrarne. Tega deževnega popoldneva na uprizoritveni praksi Srebrno zlato[1]. Maja začutim željo, da bi še nekaj vrgla. Zraven sebe na polici zagledam velik zarjavel vijak. Pomislim, da je nevarno, da bi tak vijak ostal sredi prostora in ga iz tega razloga vržem blizu Norberta, saj je tako več možnosti, da ga bo opazil in pobral. Spet pojma nimam, kaj bova s tem, a čuti se kot igriv naslednji korak, ki ga lahko z zaupanjem podprem. Norbert zaslišim in opazim novo darilo, utelešeno v vijaku, ki je padel z improvizacijskih višav. Igranje ukulela in pobiranje stvari s tal mi dela ravno prav nerodno zagato, da vznikne humorna igra človeškega poskusa živeti z vsemi hkratnostmi. Maja začnem še dodatno uživati v Norbertovi nežni, pozorni in smešni tatijevski prezenci. Pogledam okrog, če je še kaj, kar lahko vržem, ker v tretje bi še. Daleč je kovinski tulec in nisem prepričana, če bi tvegala stegovanje na visoki polici. Vabi me in kliče. Grem počasi, z varnim stranskim ritanjem po polici, z visokim zaupanjem, da me vse počaka in da tudi če me ne, je v redu. Prekopicam se do tulca. Ker je težek in me skrbi, da bi poškodovala tla, ga vržem povsem blizu sebe. Prav iz teh podrobnostih vzgibov delam, ne vidim prihodnjega koraka, a obenem, ko se zgodi, ima ogromen smisel. Seveda, bližina. Začnem uživati v tem, da bo moral Norbert priti bližje k meni, da ga bo pobral. In to z ukulelom in počasno srčno jebivetrskostjo. Nihče od naju ne pade v rutino, čeprav oba veva, da sva se znašla v plodovitem vzorcu. Norbert z zanimanjem za predmet in z vzhičenostjo ob porajajoči se temi bližine poberem tulec in glej, tudi z njim se da igrati na ukulele. Pravzaprav dobi pesem še bolj napet in izrazit zvok. Zanima me, kaj še bo Maja vrgla s pečine. In obenem bo povsem v redu, če ne bo vrgla ničesar več. Ker zaupam, da v improvizaciji vselej padajo stvari z neba ali pa priplavajo iz globin, le opaziti jih je treba. Maja gledam, kaj bi še lahko vrgla. Nadvse si želim vreči še kaj. Igra z metanjem in pobiranjem, hkratnostmi, odnosom in naključnimi sosledji, ki se osmislijo vzvratno, je preveč slastna, da bi se ji uprla. Ničesar več ni. Ničesar, kar lahko poberem na polici. Ničesar, kar bi lahko vrgla. Ničesar razen mene. Seveda, sebe bom vrgla in se ponudila v pobiranje. Spet, povsem polno smiselno in v skladu z vsem, kar je v prostoru in med nama ter kar je v začeti igri. Tega nisem predvidela vnaprej, nič pritisnila, nič načrtovala, le z zaupanjem sledila vsakemu mikrovzgibu. Kar naenkrat je to dejanje čakalo na naju tam kot zrel sadež, da ga utrgava. Ali bolje, da le nastaviva roko, trenutek preden se loči od veje. Kar muzala in smejala sva se od te pristne situacije. Medtem ko Norbert pobiram Majo s tal, si podajava ukulele, roke, noge, glave, vijake, boke, povezave ter pesmi in počasi ta komad (improvizacijskega) življenja najde svoj konec.

Sunkovito občutiva neponovljivost. Nikjer in nikoli ne bo, ni, in ne more nastati taka situacija, ker se je rodila točno iz tega prostora in časa. Se pa da vedno znova ustvarjati situacije, ki vzraščajo prav na podlagi živega trenutka in priznavajo prisotnost vsega in vseh udeleženih. Tako vznikanje omogoči zaupanje. In zaupanje je zgrajeno iz zaupanja vsakemu posameznemu mikropremiku, hrepenenju, odločitvi, slutnji, koraku. Včasih se v metu gumba že skriva padanje teles z višin in zaupanje, da se najde nekdo, ki jih bo pobral s tal.

Zaupanje velikokrat doživljamo kot ogromno vseobsegajočo gmoto, ki jo je težko zgraditi, obenem pa ni zaradi velikosti nič manj delikatna. Temu se pridruži še skrb, da se kljub dolgotrajni gradnji lahko hitro razblini. Zrenje v to velikansko gmoto in skrbi v zvezi z razpadom naredijo delo performerja_ke še toliko bolj zahtevno. Pa sva si rekla, kaj pa če to gmoto zaupanja vzameva po delčkih, podrobnostih, v mikrodozi, in sva si predočila vprašanje: kaj se zgodi, če si čisto malo bolj zaupam? In opazujeva spremembe v najinem obnašanju ter uprizarjanju. To razpre polje igrivosti in občutek, da je delo z zaupanjem manj izmuzljivo, kot če ga jemljeva kot ogromno gmoto. Zaupanje vzameva kot podrobnost. Podrobnosti pa se rade spajajo. Posamezni delci odziva na vprašanje Kaj se zgodi, če si malo bolj zaupam?, ki si ga postavljava v vsakem trenutku improvizacije, se prepletejo in spojijo. Nastane ogromno odzivno polje zaupanja ter zaokrožena improvizacija.

Dokler je še kaj zaupanja v nas, dokler ga lahko še kje v sebi doživimo, se lahko vprašamo, kaj se zgodi, če malo bolj zaupamo tudi samemu zaupanju. In potem to raste, brbota, se gmoti, postaja večje. In se razbohoti po odru, naseli v vzdušju, čutiti ga je v vsakem improvizacijskem dejanju.

Pred kratkim smo si v glasbeni zasedbi Poetically Uncorrect[2] na koncertu zadali igrivo nalogo pri enem od komadov. Predlagali smo gledalkam in gledalcem, da na začetku pesmi zaprejo oči in uživajo v glasbi še na drugačen način, kjer umik vizualnega naredi prostor za vse druge čute, predvsem sluh. Oči naj imajo zaprte toliko časa, kot jim paše. Odprejo naj jih takrat, ko je za njih pesmi konec oziroma ko so dobili in si vzeli vse, kar trenutno potrebujejo. Trije performerji bomo igrali pesem, improvizirali glasovno in inštrumentalno, toliko časa, dokler ne bodo imeli vsi v občinstvu odprtih oči. Ko zadnja_i gledalka_ec odpre oči, bo pesem srečala svoj konec.

Do tega trenutka se je na koncertu že vzpostavilo intimno vzdušje in tudi zaradi tega so se gledalke in gledalci sproščeno podali v to igro. Z užitkom in z zaupljivo predajo so zaprli oči. Mi trije na odru smo vstopili v zasanjano pesem in dobro nam je šlo ustvarjanje iz poslušanja  ̶ sebe, drug drugega, situacije, občinstva kot celote in posamičnih gledalcev in gledalk. Ljudje so imeli zaprte oči dolgo časa, toliko, da nas je to presenetilo in ganilo. Vzradostilo nas je, da so sprejeli ta naš intuitivni predlog in se z nami radovedno podali v eksperiment. Dotaknilo se nas je, da smo vsi skupaj, nastopajoči in občinstvo, ustvarili prostor, kjer si lahko vzamemo čas za doživljanje in zaupamo sebi in drug drugemu tako močno, da se lahko podamo na izkušenjsko potovanje.

V nekem trenutku sem Maja začutila, da bi rada šla z odra med občinstvo in nadaljevala petje bližje ljudem. Da bi se sprehajala naokrog in se igrala s tem, da enkrat glas prihaja iz daljave, spet drugič povsem zraven ušesa nekoga. Opazila sem ta vzgib v sebi, a mu nisem sledila. Deloma sem se zataknila ob tehnična vprašanja, ali naj odnesem mikrofon s sabo ali ne. Predvsem pa sem se ustrašila in dvom je na veliko razprl svoja krila: Kaj pa če samo meni dogaja, kaj pa če je pesem že predolga, kaj pa če bo to preveč vsiljivo za gledalke in gledalce, kaj pa če imajo samo iz vljudnosti zaprte oči, kaj pa če bo to preveč zmedlo moja soigralca, kaj pa če …

Nadaljujemo pesem. Polno slastnih improvizacijskih podrobnosti je v njej, ki so prav žmohtno v skladu s trenutkom. Večina ljudi je že odprla oči, le nekaj jih še vztraja z zaprtimi. In kot da nas performerje tudi v tistem trenutku prime stiska, rahla panika, kaj pa zdaj. Kaj pa če je večini že dovolj, le peščica jih vztraja v nadaljnjem doživljanju pesmi. Takrat vsi trije počasi preobrazimo pesem v zbujanje. Začnemo igrati na način, kot da kličemo tiste, ki še imajo zaprte oči, in jim dajemo vedeti, da gremo proti koncu pesmi. Tako je resda nastala nova igra, igra opazovanja vseh nas, kdo še ima zaprte oči, in kako jih bomo priklicali nazaj v gledanje. A hkrati se je pojavljal tudi občutek, da prekinjamo nekaj, kar smo prej vsi skupaj tako velikodušno razprli. Na eni točki tako še zadnje gledalke in gledalci odprejo oči in pesem se zaključi.

Po koncertu se srečamo v plodni izmenjavi doživljanj. Tudi to jemljemo kot polnopraven in pomemben del dogodka. Uraden koncert se je sicer končal, a izmenjava se nadaljuje. Kar nekaj gledalk in gledalcev nam pove, da jim je bila ta pesem izjemno potovanje, a da so si želeli še dlje. V enem trenutku so si želeli, da bi mi trije prišli med njih in peli čisto blizu ušes. Nekateri so čutili željo, da bi se jih celo nežno dotikali ter da bi lahko čutili dih in glas in gib in bližino drug drugega. Časovno je to sovpadlo z impulzom, ki sem ga začutila Maja, pa mu zaradi dvoma in strahu nisem sledila.

Nadalje je ena izmed gledalk, ki je imela najdlje zaprte oči, povedala, da se je počutila, kot da jo na koncu priganjamo. Da ni prav razumela igre in dogovora, če pa vendar smo najprej povedali, da bomo igrali toliko časa, kot vsak zase čuti in presodi, da potrebuje, potem pa je bil kar naenkrat občutek, da mi na odru že želimo zaključiti in da je neprimerno, da ima ona še kar zaprte oči. Nekdo je celo poročal o občutku sramu, ker je še kar vztrajal z zaprtimi očmi, medtem ko so vsi drugi čakali in ga klicali. Zanimivo je, da nam nastopajočim sicer ni bilo do tega, da hitro zaključimo. Ni šlo za našo željo po zaključku komada, ampak za skrb in strah in tudi sram, da mogoče pa je ljudem že dolgčas in da res moramo najti trenutek za zaključek. Kot da ne bi povsem zaupali svojemu predlogu ali pa bi se ustrašili krasnih razsežnosti in neznanih sočnih poljan, ki jih je ponudil.

V diskusiji po dogodku nam je očitno uspelo držati dovolj podporen in zaupanja poln prostor, da je kar nekaj gledalcev in gledalk tako srčno in ranljivo delilo svojo izkušnjo želja, hrepenenj in celo neprijetnih občutkov. S tem so obvarovali dele, kjer so uživali in še okrepili pravico in dovoljenje samim sebi za svoje doživljanje. Nastopajoči pa smo dobili potreben odziv, ki nas je podprl v tem, da prihodnjič še bolj zaupamo.

Krepitev zaupanja je vztrajno in neskončno delo performerja_ke. “Samo zaupaj, pa bo!”, kot slišimo velikokrat na improvizacijskih delavnicah, je veliko lažje reči, kot pa dejansko narediti. In zgolj izrekanje malokrat deluje zares podporno. Vsi se spoprijemamo z dvomi, strahovi, sramom, notranjim, ponotranjenim in zunanjim ocenjevanjem. Neštetokrat se prikradejo misli “Zakaj vendar sploh to počnem?”, “Zakaj bi sploh kdo to gledal?”, “Ali ima moje početje sploh kakršnokoli vrednost?”. Vse to je tukaj z nami. Zatajevanje in ignoriranje teh glasov ne pripomore k bolj sproščenemu in prisotnemu uprizarjanju. Lahko pa se urimo v tem, da vedno znova poskušamo dati prednost zaupanju pred strahom. In raziskujemo načine, kako še podpreti zaupanje.

Za urjenje v zaupanju lahko uporabimo stvari, ki so vedno z nami. Recimo telo. Ker smo tudi telo, je le-to vedno z nami in mi z njim. Vedno se da preveriti, česa vsega se dotikam: tal, obleke, druge osebe, predmetov. Vedno je tu težnost. Kako je teža razporejena po telesu? Vedno diham: kakšni so ritem, dinamika, tempo, globina dihanja? Ta opazovanja vedno znova ozaveščam. Sicer se pozornost na dihanje, težo in dotik umakne drugim pozornostim. Ozaveščeni dihanje, razporeditev teže in dotik me uprisotijo in dajo vedeti, da že živim in da sem že v stiku s sabo in z okolico. Izkušnjo telesnega načina vzpostavljanja zaupanja lahko prenesemo na druge ravni: odnos do uprizoritvenega partnerja, odnos do občinstva, prostora, časa in snovi uprizarjanja.

Še en način krepitve zaupanja in predajanja improvizaciji je pozornost na podrobnosti. Zaupati prav podrobnostim, da vsebujejo vhode v ključne teme, ki rezonirajo med nami. Premik oči, roka, ki se je ustavila prav na določeni višini, začudenje gledalke, dihanje soigralca, ritem kašljanja enega od gledalcev, sprememba svetlobe, vonj v uprizoritvenem prostoru, krč v vratnem predelu, skrhan glas ob izrekanju določene besede, dlan, ki se minimalno premakne v želji po dotiku. Zaupati podrobnostim, da nas ponesejo v obsežnejše odrske akcije in v živo uprizoritev.

Zaupati v šopek podrobnosti, ki se sešijejo v polno besedilo tega članka. Vsak drobec, pa naj bo misel o improvizaciji ali pa opis partikularne situacije iz enega od najinih umetniških sodelovanj, je vstop v široko temo zaupanja. Vsak drobec je tudi že refleksija celote, ki si jo izgradiš bralec_ka sam_a. Zaupava, da se ravno iz nedovršenih šivov med odstavki, temami, besedami, slogi razkrivajo kompleksnost, širina in čudovitost zaupanja in improvizacije.

Ključno za krepitev zaupanja je ustvarjanje varnega prostora zase in za druge. V projektu Slišano življenje[3], ki sva ga razvijala skupaj s člani in članicami podpornih skupin Društva Slišanje glasov[4], sta k varnemu in spoštljivemu odrskemu okolju izrazito prispevali dve odločitvi. Ena je bila odločitev za stalno preverjanje tega, pri čem smo in kako se vsak izmed nas počuti. Nenehne priložnosti za izmenjavo in refleksijo so bile podlaga za to, da so sodelujoči lahko raziskovali svoje življenjske zgodbe, jih predelovali na odru in razkrili del svoje ranljivosti. S poslušanjem, sprejemanjem in deljenjem stanja na odru so se urili v zaupanju svojim občutkom. Ti so pomemben del odločanja o tem, kako nadaljevati predstavo. Skrbi, trema, pomisleki ali globoka razmišljanja o temah so lahko čudovita popotnica uprizarjanju, če jim le pustimo prosto pot. Prav tako uporabimo navdušenje, radovednost in vzhičenost. Druga pomembna osnova našega dela pa je bil dogovor, da se vsak lahko kadar koli odloči, da ne bo šel na oder. Strukturo predstave smo zgradili na način, da se lahko prilagaja različnim situacijam in zaživi v trenutnem kontekstu.

Zaupanje ni upanje. Ne gre za to, da upamo, da se bodo stvari v improvizaciji zgodile. Ne gre za to, da upamo, da si bomo zaupali. Ne gre za upanje na čudež, čeprav včasih improvizacija izpade čudežno. Ne gre za upanje, katerega uresničitev je v rokah nekoga drugega. Zaupanje je delo.

Zaupanje je kontinuirana praksa. Neutrudno delo, konstantno nežno vztrajanje, globinska odločitev in predana skrb. Zaupanje ni samoumevno. Ni pa tudi nekaj, kar je stalno pod vprašajem. Zaupanje je.

Skok na spomin iz doma za upokojence, ki sva ga obiskala kot klovna pri Rdečih noskih[5]. Znajdeva se v skupnem prostoru. Kar nekaj ljudi na stolih in vozičkih, ob mizah, nekateri v prehajanju iz ene sobe v drugo, nekateri čakajoč na najin nastop. Del klovnskega obiska naj bi opravila tukaj, del pa po posameznih sobah pri ljudeh, ki iz kakršnih koli razlogov ne morejo priti v skupen prostor. Vpričo vseh nama negovalka na glas razlaga približno takole: »V to in to sobo pojdita na obisk. V tisto sobo pa ni treba iti, tako ali tako tam ni nikakršnega odziva. Nima smisla, da hodita, gospa samo leži in bulji v prazno.« Zahvaliva se za informacije in za čas, ki ga je posvetila nama in drugim ob najinem obisku. Jasno nama je, da osebje trpi ob kadrovski podhranjenosti in ob vsakodnevnem soočanju s tem, da ne zmorejo pokriti vseh potreb in da so prisiljeni izbirati, čemu posvetiti zadnje koščke svoje energije. Poveva pa tudi, da želiva obiskati vse ljudi, in to ne glede na pričakovan odziv ali neodziv.

V sobi, kamor »nima smisla iti«, se gospa očitno odziva. Z dihom in pogledom. V enem trenutku ob pesmi začne odpirati usta v ritmu neslišnih besed. Še večje spoznanje pa naju čaka ob izstopu iz sobe. V skupnem prostoru sedi objokana gospa. V solzah nama pove, kako močno jo je ganila najina odločenost, da greva na obisk tudi k domnevno neodzivni gospe. Reče nama: »To mi daje zaupanje, da bo nekdo prišel tudi k meni, ko bom v takem stanju. In to mi pomeni veliko več kot vajin obisk zdaj, ko sem še toliko pri močeh, da sem s hojco sama prišla v skupni prostor.«

Odločitev za stik pomeni zaupanje v stik. Večno in vsakokratno zaupanje v to, da je stik mogoč. Ni tako, da stik obstaja, potem pa mu od tam dalje zaupamo ali ne. Stik se vzpostavlja in neguje prav z zaupanjem vanj.

Improvizacija je tudi zaupanje nepoimenovanemu, nekategoriziranemu in neznanemu. Velikokrat zapakiramo življenje v obstoječa poimenovanja in kategorije. Prezremo vse, kar štrli ven iz tega. Ga usmerjamo, da raste čim bolj v skladu z normo. Porežemo vse odvečno in ga pomanjšamo. Kar se nam ponuja kot rešitev in podporno delovanje, je ustvarjanje novih poimenovanj:  še poimenovati pojavne oblike improvizacije, še poimenovati vrste odnosov, še poimenovati spole, še poimenovati identitete, še poimenovati umetniške pristope, še poimenovati načine bivanja. Z novimi kategorijami delati prostor za tisto, česar obstoječe opredelitve, kategorije, imena, ne podpirajo. Delati spiske novih poimenovanj je koristno, uporabno in nujno v določenih fazah afirmacije in emancipacije. Ti spiski pa niso končni cilj, temveč so koraki dalje, da se razprejo prej nevidni svetovi. Z delanjem spiskov ne gre misliti, da s tem vse zaobjamemo. Predvsem naj nam akcija poimenovanja daje vedeti in čutiti, da je vselej polno neimenovanega. Ves čas dihati z nepoimenovanim. Delovati z neprestanim zavedanjem, da je tu. Mu zaupati, se od njega učiti in hkrati ga občasno, ko vznikne potreba, imenovati.

V besedilu se bolj malo dotikava  nezaupanja. Najprej zato, ker sva naklonjena afirmativnemu pisanju. Potem pa tudi zato, ker imamo v življenju nešteto priložnosti za urjenje nezaupanja. Veliko manj pa je priložnosti, ko lahko raziskujemo zaupanje. Smiselno se nama zdi posvečati njim. Naj živijo! Improvizacija je ena od njih.

Nezaupanje seveda ima svojo vlogo zaščite. Nezaupanje omogoča preživetje. A če želimo živeti in ne samo preživeti, potrebujemo zaupanje. Nezaupanje je povezano z ustaljenimi vzorci, zapiranjem v imenu varnosti, nesenzibilnim in neprisotnim bivanjem, povezano je tudi s konvencijo. Improvizacija pa je raziskovalno in ustvarjalno bitje, vselej nahaja nove načine in svetove, pobegne iz še tako zapakiranih okvirjev in se srčno podaja v neznano. Zato je improvizacija zaupanje.

In vedno je pravi čas za zaupanje.

Kot klovna vstopiva v eno izmed sob v hiši Ljubhospica[6]. Vsak četrtek v okviru Rdečih noskov obiskujemo ljudi, ki tam preživljajo svoje zadnje dneve v življenju. Na postelji leži Veronika[7]. Po prvih nekaj uvodnih pozdravih nama pove, da ni razpoložena za nikakršno zabavo. Reče: »Vidva vsa žareča in pisana hodita po svetu, jaz pa ves čas samo ležim. Kadar pridejo ljudje, jih vedno gledam od spodaj navzgor. Polno vsega imajo povedati, jaz pa samo ležim in nič ne morem. Kadar ljudi ni, pa ure in ure buljim v ta butast strop in trpim, ker ne morem pogledati nikamor drugam.« Način, na katerega je to povedala, nama je dal občutek, da pa ji vendar tudi paše najina družba. Tako radodarno je z nama delila svoje stanje in se očitno počutila dovolj varno, da je vse tako ranljivo razgrnila. V previdnosti in strahu bi se lahko samo prijazno poslovila in odšla. V zaupanju občutku, drug drugemu in situaciji sva v sobi ostala. Se podala v raziskovanje, kaj prinese srečanje nas treh v teh težkih in čustveno nabitih okoliščinah, pa vendar najbolj življenjskih okoliščinah. Okoliščinah, ki jih vsebuje vsako življenje.

Odločila sva se, da ostaneva. Bolj natančno, v vsakem trenutku sva se ponovno odločala, da ostajava v sobi. Obenem sva negovala odprtost, da ob prvem najmanjšem znaku, da ji je najin obisk neprijeten, izgineva iz sobe. Jasno nama je bilo, da ji ni do popestritve, zabave in tiste vrste smeha, ki ima zgolj funkcijo pozabe. Tudi, da ji ni do tega, da stojiva nad njo ob postelji in zanjo “nastopava”. Vloga klovna v hospicu vsekakor ni zabavljaštvo, temveč kataliziriranje vsega, kar je v sobi. Ustvarjanje prostora za igrivo obravnavo prisotnih tem, čustev, zgodb, stanj. Improviziranje s tem, kar je.

V tistem Norbert predlagam: »A lahko še midva malo z vami gledava ta butast strop?« Veronika se zdrzne, zasmeji, olajšano zavzdihne in reče: »Pa dajta.« Z uporabo izraza “butast strop” sva potrdila, da sva jo slišala, da sprejemava njeno stanje in da ne poskušava olepševati situacije, recimo trditi, da pa saj ni tako hudo. Ta izjava je tudi jasno dala vedeti, da ne poskušava zbežati iz dogajanja ali preusmeriti pozornosti nekam drugam. Obenem pa se ob presunljivem Veronikinem poročanju tudi nisva zaustavila ali trdila, da saj se res ne da nič več narediti v teh okoliščinah. Vse to je v tej eni igrivi klovnski potezi, v tem predlogu, da skupaj gledamo butast strop.

Počasi se tudi midva spraviva v horizontalo, eden leži na tleh, drugi se zlekne na kavču. Opazujeva strop v podrobnostih in Maja začnem z igro izrekanja, kaj vidim. »V kotu je mušica. Od luči se vije razpoka do sredine stropa, podobna potki.« Norbert z zaupanjem sprejmem predlog, potrdim igro, nadaljujem. »Že dolgo ni nihče pobrisal prahu z zunanjega roba luči. Senca v kotu izgleda kot najboljši kapučino z dodatno peno.« Veronika se nama pridruži. Na stropu vidi mačko, ki je na eni strani povsem mehka in puhasta, na drugi pa kaže svoje najostrejše kremplje. Potka vodi do jame, ki jo je nekoč obiskala. Na drugi strani sobe je šopek rož, ki kriči. Čisto nad nami košček salotejpa, le kaj je bilo nekoč prilepljeno tam. In tako dalje od običajnejših opazk do povsem domišljijskih, nobena izmed njih pa ni bolj ali manj resnična kot kakšna druga. Pripovedovanju se pridruži igranje ukulela in petje, dihanje, še drugačni glasovi videnega na stropu. Soustvarjanje poetičnega prostora nas poganja dalje. Poetičen prostor je prostor, vzporeden temu, kjer se običajno nahajamo. Prostor, kjer se sprostijo vezi, ki obstajajo v tem prvem prostoru, in se lahko prerazporedijo, povežejo na drugačen način. Ta drugačen način potem mogoče navdihne preureditev vezi v prvotnem prostoru, od koder je vzniknil poetičen prostor.

Ko Veronikino pripovedovanje pojenja, tudi midva počasi zaključiva našo skupno pevsko-zvočno-pripovedno improvizacijo. Tišina. Dolga tišina. Še kar traja. Vse mogoče nama gre po mislih in telesih. Pozneje sva drug drugemu poročala, kaj vse se je dogajalo. Potovanje dalje po stropnih slikarijah. Negovanje tišine in trud, da ostaneva z njo in ne prehitiva vsega, kar vznika v njej. Zaskrbljenost, da je ta tišina že neprijetno dolga in da bi mogoče morala midva kaj reči. Opazovanje drug drugega in Veronike, ki zasanjano in mirno diha, in ni čutiti, da bi ji bilo kaj neprijetno. Občutek zgoščenega in razpotegnjenega časa. Občutek večnosti v vsakem posameznem trenutku. Pomirjanje lastne težnje po nadzoru. Občutek, da je prav, da Veroniki pustiva čas in odločitev za naslednji korak. Tišina je velika učiteljica zaupanja. Neskončni krasni svetovi se razprejo v njej, če se ji predamo. V niču je polno vsega.

Po dolgem času Veronika reče: »Uau, kaj je bilo pa to?!« Vsi trije se zasmejimo. Nadaljuje: »Kar nekaj stvari obžalujem v življenju, a vsaj tega ne bom obžalovala, da nisem nikoli potovala po stropu. Mojem lepem butastem stropu.« Čutila sva, da je ta Veronikin uvid krasen zaključek našega srečanja. Počasi vstaneva, se ji zahvaliva za skupno potovanje po stropu in darežljivo srečanje ter odideva. Prihodnji četrtek Veronike ni bilo več. Umrla je v petek, dan po najinem obisku. Včasih jo zagledava v stropovih, ko si privoščiva obrnjen pogled in se obdariva s tišino.

—

Besedilo je bilo prvotno objavljeno novembra 2025 v reviji Mentor (letnik 46, št. 4).
Avtorja članka: Maja Dekleva Lapajne in Norbert Sven Fö
Uredniška podpora članku: Nina Meško
Urednica revije Mentor: Barbara Rigler


[1] Srebrno zlato je plesna praksa, ki se razvija pod producentskim okriljem Nomad Dance Academy Slovenija. V njej se srečujejo različne plesne generacije, ki si izmenjujejo stare in ustvarjajo nove spomine.

[2] Poetically Uncorrect je glasbena skupina, ki deluje pod okriljem Društva za sodobno klovnsko umetnost. Bend je nastal iz sodelovanja, prijateljstva, ljubezni in prepiranja treh ustvarjalcev – Gergelyja Dózse z Madžarske, Maje Dekleva Lapajne iz Slovenije in Simeona Huzuna iz sveta nomadizma. Igrajo žanrsko nekorektno avtorsko glasbo.

[3] Slišano življenje je projekt, ki je nastal v sodelovanju med organizacijo Slišanje glasov in odrskima umetnikoma Majo Dekleva Lapajne in Norbertom Svenom Föjem. Je umetniška predelava zgodb članov in članic podpornih skupin Društva Slišanje glasov v obliki odrske uprizoritve, prežete s prvinami gledališke, plesne in glasbene improvizacije.

[4] Društvo Slišanje glasov razvija nov pogled na slišanje glasov, skladen s tistim, ki ga zastopa mednarodna organizacija Intervoice. Društvo organizira javne dogodke na to temo, objavlja članke in knjiige ter izvaja podporne skupine in usposabljanja.

[5] Društvo Rdeči noski je humanitarna organizacija, ki se posveča umetniškim klovnskim obiskom v zdravstvenih in socialnih ustanovah. Obiskujejo otroške in odrasle bolnišnične oddelke, domove za starejše, varstveno-delovne centre, centre za varstvo, delo in usposabljanje, vrtce in šole za otroke s posebnimi potrebami in hišo Ljubhospic.

[6] Zavod Hospic Ljubljana se posveča podpori ljudem v procesih zaključevanja življenja ali v procesih žalovanja. Hiša Ljubhospic je stacionarni hospic v Ljubljani, ki zagotavlja brezplačno celostno oskrbo ob koncu življenja. Namenjena je osebam z napredovalo neozdravljivo boleznijo, pri katerih se je zdravljenje zaključilo, potrebna pa je paliativna oskrba.

[7]Ime je izmišljeno, da se izognemo identifikaciji in da zaščitimo intimo osebe.