Improvizacija je stik

Maja:
Pa sva se znašla v še enem članku o umetniški improvizaciji. V vsakem se lotiva druge opredelitve improvizacije, tokrat je na vrsti stik. Format vsakega članka se izvije iz teme, ki jo obravnavava. Pomislim, da bi se v to slastno temo stika spustila z dialogom. Naj na podlagi razprtega stika med nama vznikajo razmišljanja o improvizaciji, ki je stik. Kaj praviš?

Norbert:
Ja! In že sem na poti v odrsko prakso, da pridem v stik s temo tega članka preko konkretnih improvizacijskih doživetij. V enem izmed kletnih prostorov Stare mestne elektrarne¹ v Ljubljani sva v zadnjih treh letih večkrat uprizarjala Predelano življenje². V ta kletni prostor se je lahko spravilo največ 25 gledalk_cev na stolih različnih oblik, razporejenih po celotnem prostoru, ki so ga osvetljevale raznovrstne namizne svetilke. Tako smo si bili fizično precej blizu in ko sva se premikala po kletnem prostoru kot del uprizarjanja, sva prihajala v še večjo bližino in tudi dotik z gledalci_kami. Taka koreografska in režijska odločitev za ureditev prostora je izraz in podpora najinemu neprestanemu usmerjanju v stik.

Maja:
Vsaj v tem obdobju raziskovanja stika v improvizaciji nama dogajajo intimne uprizoritve. Ob manjšem številu gledalk_cev toliko bolj šteje prisotnost vsakega izmed nas. Toliko bolj se midva lahko predava poslušanju in igranju z različnimi doprinosi k vzdušju, z različnimi stanji, v katerih je vsak izmed prisotnih. Dragocene so prav vse podrobnosti, ki se zgodijo med nami. Toliko bolj smo en z drugim, ker nihče od nas ni samo del množice.

Pa dogajajo nama tudi nefrontalne postavitve. Ker podčrtajo skupinsko umetniško raziskovanje življenja. Ker postavljajo performerko_ja v vlogo katalizatorja in ne nosilca_ko védenja. In ker podprejo stik med vsemi udeleženimi.

Norbert:
V eni od izvedb Predelanega življenja sva začela tako, da si sedela na naslonjalu kavča, jaz pa sem sedel v tvojem naročju. Držal sem ukulele in menjal akorde, ti pa brenkala po strunah, da so akordi zazveneli. Odločila sva se, da tako sprejmeva gledalce_ke in da bo to naš prvi uprizoritveni stik. Gledalke_ci so imeli obilo dela pri prihajanju v stik z nama. Najprej so prišli v netipičen uprizoritveni prostor, od vhoda po stopnicah v globino Elektrarne, po surovem kratkem hodniku do prostora umetniške predelave življenja. Svetlobe je bilo dovolj, da so lahko s pogledom zaobjeli celoten prostor, opazili, da barva ponekod odpada s sten, da so naokrog manjši žepni prostori, ki vodijo neznano kam, pa da so stoli razporejeni povsod po prostoru, sredi katerega sva že midva v skupnem igranju na ukulele. Toliko korakov zaznavanja med prihajanjem v stik z nama in z uprizoritvijo, toliko stikov že prav na začetku, da odzvanja in v odzvanjanju napove, da bo predstava potekala v bližini.

Maja:
Ko se zdaj usedam v spomin sedenja drug na drugem, pomislim na vsaj tri razloge za fizično bližino v improvizaciji. Prvič, včasih fizična bližina pride prav kot uprizoritvena poteza, s katero se lažje lotiva določene teme. Drugič, včasih je telesna bližina zame nuja, da se kot improvizatorka povežem s tabo. Ko se mi zdi, da izgubljam stik s tabo, prav fizično pridem do tebe in nato v kontaktu lažje poslušam in delim svoje stanje. Ko se tega fizičnega stika napojiva, stik brez težav vzdržujeva tudi na velikih razdaljah in celo, če se zgodi, da sva znotraj uprizoritve nekaj časa v različnih prostorih. Pa še tretji razlog se mi je zasvetlikal. Če nekaj časa delava v fizični bližini drug z drugim, se kasneje lažje igrava z bližino z občinstvom. Saj se je fizična bližina že vzpostavila in razprla med nama. Je že bila nekaj časa na ogled in na okušanje, ponujena v opazovanje in raziskovanje. Namreč v marsikateri situaciji in marsikomu je fizična bližina neprijetna in ogrožujoča. V takem primeru nikakor ne botruje stiku, kvečjemu povzroča večjo distanco in zapiranje. Za stik je ključen čas. Krasno je, da se ne srečujemo samo v znanem in ustaljenem, da se ne srečujemo samo v konvencionalnih odrskih postavitvah, temveč tudi v manj znanem in nepoznanem. A za bivanje v neznanem potrebujemo osnoven občutek varnosti, zaupanje in čas.

Norbert:
O, ja, čas. Del najine uprizoritvene prakse je priprava prostora za Predelano življenje. To je najin način prihajanja v stik s Predelanim življenjem, s prostorom, s kontekstom, z nama, s temami za predstavo, ki jih šepeta prostor. Pred to pripravo je organizacija dogodka in tudi to je že priprava na pripravo na stik. Tako se sproži cela vzvratna veriga priprav na priprave na priprave… Priprava na stik je že polna stikov, ki so potrebni, da se stik zgodi.

Predstavo Predelano življenje rada igrava kot del rezidenc, ker se nama zdi pomembno nekajdnevno bivanje v kraju, kontekstu, z ljudmi, ki so del določene skupnosti. Predelano življenje se tako nahrani z vsemi prisotnimi temami in vznika iz konteksta. Improvizacijska predstava ni zaključeno umetniško delo, ki se ga nespreminjajočega turnejsko prestavlja po prizoriščih.

Da pridemo z nečim v stik, se temu približamo. Iti v stik pomeni približati se. Približevanje nas spreminja, vznikajo občutki, ki smo si jih obetali, pa tudi taki, ki si jih nismo. Vsa ta občutja pa lahko zaznam, opazim, če sem v stiku s samim seboj. Torej potrebujem, preden sem v stiku z nečim, biti najprej v stiku s sabo. Bolj ko grem v stik s sabo, bogatejši je proces prihajanja v stik z nečim ali nekom drugim.

Maja:
Vsekakor se strinjam, da je pomembno biti v stiku s sabo, da smo lahko v stiku še s kom drugim. Potrebujem določeno stabilnost, ki pa ni statična, temveč pretočna in gibka, da grem lahko v stik še s čim drugim.

Če nisem v stiku s sabo, je toliko večja verjetnost, da ne bom sposobna poslušati drugega ali opaziti situacije, v kateri smo. Je tudi toliko večja verjetnost, da se bom posluževala prekopiranih vzorcev in ustaljenih postopkov. Da bom sledila ideji, kako naj bi nekaj zgledalo, kako naj bi se nekaj delalo. Je nevarnost, da bom na vse nas naložila zunanji način delovanja, ki ne bo prav v skladu s tem, kar je trenutno med nami in kaj lahko iz tega zgradimo.

Nevarnost tega, da nisem v stiku s svojim stanjem, željami, občutji, je tudi v tem, da grem v delovanje iz predvidevanja, kaj naj bi drugemu pasalo. Verjetno si občinstvo želi tega, torej grem v to. Verjetno me ti vidiš tako, torej bom poskušala ustrezati tej podobi. Verjetno se ima odnose na tak način, torej grem izpolnjevat tak scenarij. Ko naredim dejanje iz predvidevanj, kaj si želi soperformer_ka ali občinstvo, soperformer_ka ali gledalka_ec privzame, da sem jaz to naredila iz lastne želje in sledi temu, kako naj bi torej oni bili, če pa sem jaz tako, ah, tukaj se zgubljam.

Velikokrat smo pač zmedeni, če je čustveno ali uprizoritveno nejasno, od kod neko dejanje izhaja. In tako se nadaljuje gradnja na zelo trhlih temeljih, ker že od začetka ni vsak v stiku s sabo in ni jasen glede tega, kako je. Vse, kar gradimo dalje na teh željah ugajati ali poskusih spadati v to družbo, vse, kar gradimo z ustaljenimi načini, kako se ima odnose ali pa kako se uprizarja, je majavo na način, ki ni navdihujoč. Nalaganje novih in novih opek na temelje brez stika še toliko bolj vleče v konvencionalne in samodejne vzorce. Oprijemanje programiranosti nas še toliko bolj vleče stran od nas samih, od naših partikularnosti, posebnosti, čudovitih enkratnosti. In s tem nas vleče tudi stran od pristnega stika drug z drugim, za katerega je značilno, da lahko vanj vstopimo s celotnim bitjem in ne režemo večine svojih delov, da smo lahko v odnosu.

In zares povsem se pa tudi ne strinjam s to izjavo, da je treba biti najprej v stiku s sabo, da smo lahko nato v stiku z drugim. Zadnje čase mi je čisto preveč poudarjanja, da naj bo stik s sabo v ospredju. To se lahko prelevi v egocentričnost in neskončen individualizem. Recimo nekdo zraven mene bo kmalu izkrvavel, a jaz še nisem v tem, da mu zaprem iztok krvi, ker sem še v svojem procesu in se še iščem in sem še nežna s sabo in še prihajam v stik s sabo.

Norbert:
Tvoje iskrivo razmišljanje me je nasmejalo na več mestih. Igrive misli, izpeljave in povezave so me spotaknile v stik. Spotik me je vrgel v stik. S tabo, s sabo.

Spotik pomeni, da si me z razmišljanjem presenetila. Razmišljanju sem sledil z določenim pričakovanjem, ki pa ga seveda nisi zadovoljila, uresničila. Iz poteka tvoje misli je bilo razbrati, da razmišljanje prihaja iz stanja, ki je odzivno, strastno in konsistentno. Ali drugače povedano: bila si v stiku s sabo. A bolj natančno bi rekel, da si bila v stiku s sabo na način, da si vztrajala v stiku z materijo, ki si jo zaznala v mojem poprejšnjem razglabljanju.

Biti v stiku s sabo je del tega, da sem v stiku z drugim. Včasih prav biti v stiku z drugo osebo pomaga, me pošlje v stik s sabo. Biti v stiku s sabo pomeni iti dovolj stran od sebe, da začutim meje sebe, in potem lahko vzpostavim stik s sabo. In iti iz sebe pomeni iti k drugemu, drugačnemu od mene. Osamiti se ni edini način, da grem v stik s sabo.

Maja:
Improvizacija je skupinsko delo. Dogaja se v vmesnem prostoru med vsemi udeleženimi. Vsi že toliko prinesemo s sabo, prihajamo z različnih koncev, z različnimi življenjskimi izkušnjami, v različnih stanjih in telesih. Ne gre za to, da improvizacija vse te zgodovine zanemari, da bi dala prostor tuzdaju, saj so vse te preteklosti tudi del tuzdaja. Ne gre pa tudi za to, da se ukvarja izključno s posameznostmi, ki vsaka dalje živi svojo partikularnost. Improvizacija je prostor stika, trka, soočanja, izmenjave, čudenja, soobstajanja in sogradnje. Preigrava vse, kar je v nas, in vse, kar je med nami, ter odpira ustvarjalni prostor, kjer se razmerja postavljajo na novo.

Norbert:
Improvizacija je prepih, ki razpre razpoke, kjer se zaiskrijo novi mogoči svetovi.

Maja:
Improvizacija je stik med nami, v katerem skupaj raziskujemo to čudo od življenja.

Norbert:
In včasih se zdi prav čudežno in čarobno, kako se ob veliki, zaupanja polni, predaji improvizaciji vse poveže. Organsko, logično, naravno, mogoče tudi spontano, sem začel zamenjevati z “biti v stiku z/s…”. Razmislek pravi, da je nekaj organsko zaradi upoštevanja, poslušanja procesa. Potem se zdi, da je kar steklo, ampak ni kar steklo, oziroma je, ker smo prisluhnili in upoštevali slišano pri uprizoritvenih odločitvah.

Maja:
Poglej to navdihujočo opredelitev stika iz SSKJ: “električni pojav ali stanje, ko sta dve stvari tako blizu skupaj, da je med njima mogoče prehajanje česa”. Ne gre za to, da bi se v želji po stiku spreminjali za nekoga drugega, temveč za to, da je improvizacija prostor, ki nudi možnost preobrazbe v stiku z drugim.

Norbert:
Improvizacija je bližina. Vsi udeleženi prihajamo bližje, ko smo skupaj priča raziskovanju, nevedenju in odkrivanju. Morda se včasih zdi, da je bližina povezana s podobnostjo. Češ večja kot je podobnost, večja je bližina. Morda bi kdaj radi postali drug drugemu podobni zavoljo tega, da pridemo blizu, da se povežemo, da pripadamo, da nismo daleč in sami. Bližina pa pravzaprav sloni na razliki. Bližina ni stapljanje, ni enakost, ni enost. Je bližina razlik.

Maja:
Improvizacija je stik z drugačnim, tujim, neznanim. Vključno z drugačnim, tujim, neznanim med nami in v nas samih. Srečanje z drugo vrsto. Nekoč bova napisala erotični znanstveno-fantastični roman, da bova še tako zaobjela stik.

Kratek stik. Preobremenjenost z mnogimi vstopi v stik.

Dezorientacija. Zaskrbljenost, da sem se izgubila v pisanju in branju.

Neimprovizacijsko kontrolfrikovstvo. Skrbi me, da nama primanjkuje jasne strukturne linije.

Norbert:
To veriženje, vitje, potek pisanja o improvizaciji, ki je stik, je še ena značilnost improvizacije. Črka je v stiku s črko, beseda z besedo, niz stikov se stke v tok misli, ki se mogoče zdi asociativen in poljuben, pa vendarle ni samo tak. Po mojem gre za to, da vsaka beseda, misel, odpre več možnih tokov. In ker so misli del splošne usmeritve članka, da piševa o tem, da je improvizacija stik, je zelo velika verjetnost, da bova prečila celotno polje teme po kateremkoli toku misli se bova spustila. S tem osvetljujeva na različne načine, kaj vse je stik, in tako nastaja postopoma slika, da je stik večrazsežnosten. Kot improvizacija.

Nazaj k predstiku, nazaj k prastiku. Prihajanje v stik je ravno tako pomembno kot biti v stiku. Prihajanje v stik je del biti v stiku. V opazovanje in sledenje procesu prihajanja v stik se v uprizoritvenem prostoru podam veliko prej kot v vsakdanu. Posledica tega opazovanja je, da se sprostim v tem, da je prihajanje v stik tudi že del bivanja v stiku. In zaupanje, da se iz tega ustvari naslednja uprizoritvena gesta.

Maja:
Ob navdihujoči izjavi, da je prihajanje v stik del biti v stiku, dodajam, da je biti v stiku vseskozi spreminjajoče se stanje, da je vseskozi živ proces. Ves čas je prihajanje. Ni tako, da ko enkrat smo v stiku, smo tam pač togo postavljeni. Fiksna postavitev in ždenje v stiku kaj kmalu pripelje v izgubo stika. Za stik je pomembno, da v vsakem trenutku poslušamo drugega in da v vsakem trenutku delimo svoje stanje z drugim in da to v vsakem trenutku oblikuje nekaj drugega. To pa še ne pomeni, da je stik ves čas pod vprašajem. Vsekakor je lahko zelo stabilna – in ne statična – zadeva, ker je v ozadju globinska odločitev za stik, zanimanje za drugega in pripravljenost deliti svojo ranljivost.

To me spomni na vajo, ki jo včasih izvedeva na delavnicah. Očesni stik v paru, stoje na razdalji kakega metra in pol, z namenom povezovanja. Z radovednostjo gledati drugo osebo in opazovati, kaj ob tem čutim. Opazovati, v kakšnem stanju je druga oseba in kaj vse se pretaka iz nje vame. Obenem čim bolj radodarno deliti svoje stanje preko pogleda. Razpirati se in razbirati hkrati. Pri tej vaji je ključen dih. Sproščeno dihanje, včasih poudarjeno, da ob vdihu čutimo še več in da ob izdihu delimo še več. Stalno nezategnjeno dihanje je ključno za pretok med osebama. Tako lepo je opazovati proces vsakokratnega vzpostavljanja stika na tako osnovnem, preprostem in tudi veličastnem fizičnem nivoju. Če zaustavljam dih, če ga zadržujem in pomanjšujem, težje prejemam darila od druge osebe, manj občutim, si ne dovolim naplavljanja čustev ter tudi manj delim. To umika stik. Tako je na najbolj osnovi telesni ravni jasno, da je stik proces in dihajoči organizem in da se njegovo stabilnost zagotovi prav s konstantim spreminjanjem.

Norbert:
Spuščam se v stik kot dihanje in opazujem, kam me to pelje. Zgoraj skoraj zapišeš, da je stik dih. Da je bivanje v stiku podobno procesu dihanja. Da se lahko učim biti v stiku od načina, kako diham. In da tudi, ko mi je težko ostajati v stiku, vztrajam v čim bolj pretočnem dihu.

V uprizarjanju sem se natreniral, da v težkih trenutkih preusmerim pozornost s tega, kar mi je težko, na to, kako diham. Dih je vedno na razpolago tudi za opazovanje. Ko opazujem, kako diham, lažje opazujem, kako se počutim in tudi kako sem v stiku. Tako sem si vedno na razpolago v dihu. Treniranje zavedanja dejstva, da je dih vedno na razpolago, da se lahko vedno obrnem k njemu po pomoč, je ključno uprizoritveno in improvizacijsko orodje. In če je stik (kot) dih, potem si lahko rečem, da je stik vedno na razpolago. Vedno sem v stiku z nečim, dokler sem živ. In vedno sem si na razpolago v stiku. In si lahko predlagam poskus: kaj se zgodi z mojim odnosom do stika, če si rečem, da sem vedno že v stiku z nečim?

Maja:
To je krasen obrat! Ker pomete s predsodki, da se z določenim občinstvom ne da ničesar početi ali pa da nikakor niso primerni za določeno predstavo. Ker opravi s prestrašeno idejo, da nima smisla poskušati vzpostaviti stika, temveč samo vzvišeno izvajati svojo umetnost in ignorirati celoten kontekst. In ker pod vprašaj postavi uprizoritve, kjer je stiku namenjen samo kak del, zgolj trenutek. Češ zdaj je čas za stik z občinstvom, kar pomeni, da smo se ga uspešno znebili v vseh drugih delih predstave.

Je pa izjava, da smo vedno že v stiku, čudovita tudi zato, ker ponuja nežnost, počasnost, senzibilnost in zaupanje, da nikoli ni povsem zaprta možnost stika. Morda se nekaj časa izogibam stiku zaradi strahu ali utrujenosti ali skrbi, s čim se bom v njem soočila. A vselej imam možnost nadaljevati stik, ko sem dovolj podprta, da to zmorem.

Mimogrede, na misel mi pride še tale, ne mimobežnica, temveč dotikalnica – kako je z razmerjem med stikom in dotikom? Ob raziskovanju dotika večkrat poudariš, da se vselej že nečesa dotikamo. Da je torej tudi dotik vedno na razpolago za opazovanje.

Norbert:
Ko pišem o dotiku in stiku in ko pišem o tem v jeziku, pomislim, da je kontaktna improvizacija nastajala v okolju, kjer se je skupina ljudi ukvarjala tudi z nahajanjem jezika za to, kar so raziskovali. Logika je enostavna: zavedali so se, da delajo nekaj, česar niso doživeli v svoji neposredni okolici, kar pomeni, da jezik, ki obstaja za stvari, ki jih že poznajo, ni uporaben za stvari, ki so jih raziskovali. Zato so posvečali posebno pozornost tudi jeziku, s katerim so izražali to, do česar so prihajali.

Kontaktna improvizacija ima tudi zanimiv socialni vidik. V vsakdanu obstaja izredno malo priložnosti, kjer bi preučevali dotik in stik. Oba strogo regulira družba. Recimo, sploh po pandemiji je toliko bolj omejeno, kako se lahko dve osebi, ki se ne poznata, dotikata druga druge. Kontaktna improvizacija seveda tudi regulira raziskovanje dotika in stika (kontakta), a nudi sproščenejši prostor od tistega v vsakdanu. Podobno je z improvizacijskim gledališčem. Pri obeh gibanjih – kontaktni improvizaciji in improvizacijskemu gledališču – se je oblikovala ogromna skupnost ljubiteljskih in profesionalnih plesalcev_lk / igralcev_lk, ki se posvečajo improvizaciji ravno zato, ker lahko še drugače kot v vsakdanu preučujejo dotik in stik.

Pa še ena lastnost dotika pride prav pri opredeljevanju improvizacije, ki je stik. Dotiku je lastno, da če se jaz dotaknem tebe, se ti prav tako dotakneš mene. Torej, če prihajam v stik, to vključuje tudi drugega ali drugo, ki prihaja v stik, tudi že zato, ker jaz prihajam bližje.

Maja:
Deloma je to res. Obstaja pa tudi ključna razlika. Opredeljevanje te razlike razpre vprašanje, o kakšem stiku sploh govoriva, ko govoriva o globinski naravnanosti k stiku v uprizarjanju. Ali življenju.

Namreč predstavljam si nasilen dotik. Res je, jaz se dotikam tebe in ti mene. Pa a sva zares v stiku? Kot izvajalka nasilnega dotika nisem prav v stiku z osebo, ki se je dotikam. Najbrž tudi s sabo nisem povsem v stiku. In ko se znajdem v nasilnem dotiku, ko ga prejemam, se čim bolj zaprem za stik z drugim in marsikdaj tudi nisem več v stiku s sabo, ker je prehudo in se poskušam čim bolj izvzeti iz situacije.

Ko govoriva o stiku, govoriva o podpornem stiku. O stiku, s katerim prihajamo bližje, se učimo, poslušamo, preobražamo, širimo. O stiku, kjer se ne zapiramo in ne gradimo dodatnih ščitov, orožij in varnostnih zidov. Govoriva o stiku, ki opolnomoči in razpira. Všeč mi je misel, da noben bojni plan ne zdrži (pristnega) stika s “sovražnikom”. Odločitev za stik je v tem oziru tudi mirovniško dejanje.

Obstajajo predstave, ki so nasilne do občinstva. Ki silijo ljudi s svojo resnico, s svojim pravom. Mnoge predstave vsiljujejo gledalkam_cem, kaj naj bi čutili ob tem in onem, o čem in kako naj bi razmišljali. Brez težav najdeš uprizoritvene dogodke, ki se gledalk_cev niti malo ne dotaknejo, ker nastopajoči_e niso v stiku s sabo ali drug z drugim ali s situacijo. So na samodejnem pogonu, ne glede na to, kje in kdaj uprizarjajo predstavo. Tako smo vsi skupaj opravili obisk “kulturnega dogodka”, odkljukali to in gremo kulturno dalje v življenje, kot da se ni nič zgodilo. Ker se ni nič zgodilo.

Nekatere predstave podcenjujejo občinstvo. Pokroviteljsko prigovarjajo gledalkam_cem, kako naj bi živeli_e. Ali pa jih zreducirajo na domnevno najnižji skupni imenovalec, na primer s poceni humorjem, da se bo predstava čim bolje prodajala.

A skupni imenovalec je lahko tudi vse kaj drugega kot reprodukcija družbenih odnosov, predsodkov, stereotipov, razmerij moči in šovinističnih vicev. Skupni imenovalec je lahko radovednost, želja po razpiranju možnosti življenja, lahko je potreba po čutenju, doživljanju, čudenju. Skupni imenovalec je lahko človeška potreba po stiku.

Pišem o vsem tem, kot da se mene to ne tiče oziroma kot da jaz pa povsem drugače vse to počnem. Seveda ni tako. Vsako zapisano kritiko lahko prepoznam tudi pri sebi in neštetokrat sem bila že v situacijah, ko sem to počela. Včasih v večji meri, včasih pa opazim to v kančkih, ki puhtijo iz določenih delov uprizoritve, odrskih pristopov ali zakrčenih varovalnih performerskih strategij. Kot sem seveda tudi prežeta s patriarhatom, kapitalizmom itd. Oziroma iz tega nisem izvzeta.

Norbert:
Že vse to opaziti je ogromno. Poleg tega, da je vselej na razpolago opazovanje diha in dotika in stika, je prav tako, haha, vselej na razpolago opazovanje kapitalizma v nas. Ampak resno – vse to opaziti je ogromno delo. In šele ko nekaj opazimo, se lahko odločimo, kaj bomo s tem naredili. Oziroma šele takrat sploh lahko kaj s tem naredimo.

Maja:
Aha, potem pa se takoj poigram s tvojo izpeljavo in opazim, da imamo pri uprizoritveni umetnosti nastopajoče in občinstvo. Tudi take samoumevnosti je dobro opaziti. Kdo je torej občinstvo in kaj želimo uprizoritvene umetnice od njih? In kaj me gledalke želimo od ustvarjalcev, performerk, nastopajočih, umetnic? Kakšno je to razmerje in zakaj vstopamo vanj in v kaj vse se lahko razvije?

Namesto vzeti občinstvo kot sovražnika ali pa kot oboževalca, ki naj zapolni potrebe po vidnosti, obstoju in ljubljenosti, ali pa kot nevedneža, ki ga izobrazimo, ali pa kot kupca, človeka s kapitalom, ki odloča o naši usodi, vzemimo raje gledalke_ce kot soraziskovalke_ce življenja.

Seveda smo v različnih vlogah. Performerke_ji imamo večjo odgovornost za potek dogodka. S temo smo se ukvarjali že dlje časa. Vešči smo umetniških pristopov, ki jih uporabljamo. A o življenju ne vemo nič več. Vsak pripelje s sabo svoje izkušnje, zgodbe, čustvovanja, razmisleke, zdrse in učenja. In vsi prihajamo z osnovno odločitvijo, da smo pripravljeni nekaj skupaj doživeti, in z zaupanjem, da ta skupaj ponudi še drugačno raziskovanje, ki ga sami ne moremo opraviti.

Pri Predelanem življenju si predstavljam, kot da povabiva ljudi na večerjo. Pripraviva prostor, kuhava, nanosiva stole, prižgeva luči in sveče, poskrbiva za okvir. Nato pridejo obiski vsak s svojim doprinosom, stanjem in zgodbami. Lahko uživajo v jedi in veliko pojejo. Ni pa jim treba jesti, če jim ne paše. Nekdo si doda sol, nekdo drug si gre po svoje natočit vodo. Morebiti se kdo opogumi in pomije posodo ali se pridruži kuhi. Nekdo po domovanju išče stranišče. Drugemu paše ležanje na kavču in potovanje po lastnih mislih. Nekdo predlaga družabno igro. Spet drug se izjoka ob pripovedovanju o preteklih dogodkih. Ničesar ne zignorirava, vse pleteva v celoto večera. Ni pa tudi, da sploh ne ponudiva jedi, ki jih imava na štedilniku. Drživa prostor in skrbiva za potek večera. Negujeva pogoje, v katerih se lahko vsi razigramo, drug z drugim izmenjamo čim več in doživljamo večer, za katerega ni vseeno, ali se je zgodil ali ne.

Kaj je za sladico?

Norbert:
Gremo v stik z življenjem. In življenje se nas dotakne.



To besedilo je bilo prvotno objavljeno aprila 2026 v reviji Mentor (letnik 47, št. 2).
Uredniška podpora članku: Nina Meško
Lektorica: Tatjana Ličen
Odgovorna urednica revije Mentor: Barbara Rigler
Glavna urednica revije Mentor: Selma Skenderović

1 Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana je uprizoritveni prostor v Ljubljani, kjer potekajo vaje, izobraževanja, raziskovalni procesi ter priprava in izvedba sodobnih gledaliških in plesnih predstav.

2Predelano življenje je uprizoritvena in pisalna praksa umetnikov Maje Dekleva Lapajne in Norberta Svena Föja. Razvijata jo od leta 2014 in njuno glavno področje raziskovanja, strast in frustracija, je umetniška improvizacija.