Recenzija predstave Predelano življenje, objavljena 4.12.2022 na Radiu Študent v oddaji Ulična kritika.
Avtorica besedila: Nika Gradišek
Foto: Sunčan Stone

Zakaj bi povedal, če lahko pokažeš. Zakaj bi v predstavi govoril o bližini med sabo in soigralcem, med sabo in publiko, med sabo in svetom, ko pa lahko namesto tega bližino ustvariš.

Predstava Predelano življenje avtorjev Maje Dekleva Lapajne in Norberta Svena Föja je tista, ki se je od celotnega repertoarja letošnjega festivala Goli oder najbolj dobesedno in neposredno držala predpisane tematike – bližine. Nič nenavadnega sicer, ko pa je ena od avtorjev, Dekleva Lapanje, »umetniška vodjinja« festivala, kot nam pove spletna stran Golega odra. A kljub temu predstava preseneti s samonanašalnostjo in prikupno samoumevnostjo obravnave tematike – bližina ne ostane le navdih in povezovalna iztočnica, pač pa srž, gibalo in glavna predpostavka, okoli katere performerja zgradita vse ostalo.

In gradita že lep čas. Inštalacija Life. Refabricated. ali Predelano življenje je namreč predstava, ki obliko vsakič znova dobiva že od leta 2013, ob tem pa raste in privzema nove tematike, ko so okoliščine ustrezne za to. Umetnika povesta, da že od začetka nastaja prek nastopov in ne vaj, saj je umetniški izdelek, še posebej impro izdelek, vedno drugačen, če v enačbi nista le performerja in prazen prostor, pač pa tudi publika. Sprva, omenita, je bila predstava predvsem srečanje teatra in plesa – Norbert Sven Fö, v vsakdanjem življenju sicer poznan kot Gregor Kamnikar, je primarno sodobni plesalec, Maja Dekleva Lapajne pa izhaja iz improvizacijskega gledališča. Potem se je, kot pripovedujeta, narava srečanja dveh performativnih zvrsti z leti razvila v nekaj svojega, fermentirala.

Kje je torej fermentiralo? V kleti. Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana namreč 28. oktobra odpre druga vrata od teh, ki smo jih pričakovali, gledalce in gledalke pa posede v manjši in gotovo intimnejši kletni prostor. Odpadajoč omet, vidne kovinske palice v arhitekturnem okostju stavbe ter asimetričnost tunelov in kotičkov imajo močan atmosferičen učinek. Zadnjice namestimo na raznovrstne tabureje, stole in kavče, obrnjeni v različne smeri in veliko bolj skupaj, veliko bližje drug drugemu, kot če bi v vrstah z odmerjenimi razmiki, ki ustrezajo nogam in kakšnemu nahrbtniku, zrli drug drugemu v hrbet. Začetni potisk k zavedanju ostalih, ki skupaj z nami naseljujejo prostor, je torej izveden že s samo postavitvijo. Prisilno smo si blizu in na to se postopoma navajamo, pogoltnemo nelagodje ob glasnem prežvekovanju čigumija, prilagodimo glasnost dihanja.

Ko se enačba nas vseh že nekoliko uravnoteži, se vanjo prištejeta Dekleva Lapajne in Fö sredi prostora. Uvedeta se s pesmijo ob spremljavi kitare, ki jo igrata skupaj, potem pa zrasteta v govorno-plesni eksperiment. Z rutino kontaktne improvizacije se elegantno kobacata drug prek in skozi drugega. Ko legata v naročja, se naslanjata na ramena ali lovita ravnotežje, smo pri tem tudi pohištvo in publika enakovredno soudeleženi. Osebni prostor postane skupni prostor. Igro gravitacije spremlja mrmrajoče ubeseden tok misli Dekleva Lapajne: »Roka, roka, roka, pazduha, pazduha, pazi, pazi, pazi … Eksternaliziran monolog gledalki omogoči, da se mu sama odreče in svoj notranji komentar ob manj nadzorovanih sesedanjih ali skoraj-padcih prepusti performerki. Zgodi se nekakšno uglaševanje med performerjema in publiko, da je gledalka prisotna v stanju in času, v katerem delujeta nastopajoča, in se tako nekoliko odreče tradicionalni vlogi distancirane opazovalke. Nastopajoča sta si brezkompromisno blizu in z dvema telesoma sestavljata eno, dihajočo in pretakajočo se entiteto in telesno kompozicijo.

Bližino odpreta, se ločita in razpršita po prostoru, vanjo povabita publiko. Sinhronost postane razlika, ko njuna pristopa k uprizarjanju postaneta bolj vsak-svoja in se usklajeno razhajata, bližina se stopnjuje v dialog. Skupaj in posamezno odkrivata prostor in njegov potencial za predstavo. Poigravata se z osvetlitvijo; kako je videti prižgana žarnica, če jo nasloniš na luknjo v leseni škatli? Kaj pa, če jo daš v usta? Kako učinkujejo sence in silhuete, če se v skorajšnji temi giblješ po stenah ozkega tunela, kako zveni pesek, ko se s sten kruši na tla in nate, kakšne bele odtise pusti na črnih oblačilih? Kovinske konstrukcije pod stropom so pripravne za obešanje in če človek slučajno najde žarnico v enem od majhnih predorov, potem jo bo pač poskusil priviti v eno od luči. Potencial je v takšnem prostoru vseprisoten in performerja ga želita čim bolj prepoznati in izkoristiti.

Medtem zazvenita harmonika in pesem, usta čisto preblizu mikrofona šepetajo o asociacijah na bližino, posnemajo utrip srca. Čeprav nihče od prisotnih ne ve, kam se stvari razvijajo, vsi uživamo v razgrinjanju, zaobjemamo nastajajoče vsak s svojega zornega kota in smeri, hkrati s performerjema se nam vsakič znova postopoma izkristalizira, kaj bi nekaj lahko bilo. Sodelujemo v skupnem porajanju asociacij in jadramo po potencialu.

Prav v tem se razkrije najpomembnejši učinek predstave – ustvarjena bližina med performerjema in publiko preseže in podre kakršnekoli ostanke in pričakovanja četrte stene. Občutki in impulzi prostora, ki jih nastopajoča prevajata v telesno aktivnost ter miselni in besedni tok, preraščajo v asociativno in senzorično zanko, po kateri skupaj z njima pluje tudi publika. Gledalka se odreče voajeristični vlogi in vzpostavljanju distance do tega, kar izkuša publika.

A predstava traja in sčasoma postaja vse bolj racionalna, metakomentatorska in verbalna. Nastopajoča se skoraj pogajata, kam naj jo razvijeta. Gledalki dovolita, da se vrne v svojo glavo; naenkrat je dogajanje premalo prepustno, odprto in preveč ga je, zato se gledalka zave svoje vloge ter fizične in čustvene razdalje do performerjev. Prejšnji učinek vzbujenih čutov in kolektivne izkušnje je nekoliko izgubljen.

Ko je konec, je dobro, da je konec. Ravno dovolj je bilo, da lahko na koncu še vedno odzvanja: Lahko je bližina to, da nekdo skače in drug sedi z ritjo na tleh in čuti, da se tla tresejo. Prav to smo kot publika med predstavo namreč počeli – sodelovali v procesu so-občutenja in so-ustvarjanja toka do te mere, da se je v majhnosti in intimnosti kleti vzpostavil občutek skupnosti, ki doživlja heterogeno, a komplementarno in povezano.