Ta članek je drugi v nizu člankov na temo umetniške improvizacije. V vsakem članku se poigrava z drugo definicijo improvizacije. Najin cilj ni, da podava v kakršnemkoli smislu zaključen seznam opredelitev improvizacije, temveč da razpreva, da je improvizacija marsikaj. Improvizacija ni karkoli, temveč je to in je tisto in je ono. Je pa tudi še kaj nezamisljivega, še neubesedenega, še ne prakticiranega.

Tokrat je v ospredju ponavljanje. Nadaljujva s ponavljanjem, sva si rekla. Za nadaljevanje je to dobra popotnica. V besedilu prepletava opis primera iz odrske prakse ter širše razmisleke o razmerju med improvizacijo in ponavljanjem. Zgodba iz prakse ponuja obilo izhodiščnih točk za raziskovanje izbrane teme, obenem pa deluje kot zapik, kamor se vedno znova vračamo.

Nekajkrat sva bila kot klovna1 na obisku pri Marku2 v Ljubhospicu3. Marko je bil gledališki režiser. V času naših srečevanj je bil nepokreten na postelji, govoril je malo, večinoma posamezne besede, ene roke ni več premikal. A vendar je izžareval veliko moč, dostojanstvo, skorajda privzvišeno veličino režiserja. Iz njegovih gest in besed je bilo čutiti veliko širino, lucidnost, bistrost. Vselej je globoko in tudi duhovito sodeloval ter razširjal teme, ki so vzniknile med nami. Večinoma je bil zelo resen in je s svojo karizmo vabil v strahospoštovanje ljudi, ki smo ga obiskovali. Bil je sarkastičen in ciničen in je z zanimanjem opazoval najine reakcije ter se rahlo nasmihal ob najinem neumikanju in vsaki ponovni odločitvi za obisk.

Najbrž je dobro, da dokaj na začetku članka razpreva paradoksalnost izjave Improvizacija je ponavljanje. Namreč večinoma bi improvizacijo opisali prav s tem, da je neponovljiva. Nikoli in nikdar se več ne odvije tako, kot se nekoč že je. Take pesmi še nihče ni odigral in je tudi nikoli več ne bo, ta ples je nastal tu in zdaj in je enkraten in edinstven, ta uprizoritev nima ponovitev kot v drugih oblikah gledališča, kjer zastavljeno mizansceno in besedilo ponovno odigramo. Pa vendar trdiva, da se v improvizaciji nekaj ponavlja, sicer je ne bi razpoznali kot improvizacijo. Reči, da je to, kar se ponavlja, prav njena neponovljivost, še ni dovolj. Improvizacija je delati s tem, kar je. V vsakem danem trenutku nekaj je in vselej je nekaj drugega, saj je življenje samo neponovljivo. In ker vsakič delamo z nečim drugim, je improvizacija v neprestanem živem spreminjanju, pa vendar se ponavlja v tem, da dela s tem, kar je.

Ponavljanje ustvarja razliko. Znajdemo se na istem kraju, s skoraj istim razgledom, in tudi če smo prišli po isti poti do tega kraja z razgledom, neke vrste zapika, je drugače. Drugače je že to, da smo tam drugič. Samo dejstvo, da smo enkrat tam že bili, nas je spremenilo, smo zaradi njega drugačni. Improvizacija je v ponavljanju razbrati razliko in jo vključiti v nova ponavljanja. Opazovati, kako se plete mreža povezav s ponavljanjem in z razlikami, ki se pojavljajo v ponavljanju. Ponavljanje v improvizaciji ni ostajanje v istem, ponoviti je iti po novo.

Ponavljanje je ponovno obiskovanje. Pa naj bo to ponovni obisk določenega kraja, teme, osebe, odnosa, delčka sebe, odrske situacije, besede, misli, giba, vzdušja, uprizoritvene poteze, gledališkega lika, plesne sekvence, glasbenega odlomka ali pisnega odstavka, vsakokrat gre za ponovitev in hkrati nadaljevanje. S ponovnim obiskom ohranjamo in negujemo stik, obenem pa opazujemo razliko in jo vpletamo v nadaljnjo razvijanje situacije. Ponavljanje je praksa nege in raziskovanja. Improvizacija je vračanje k že doživetemu, da to doživimo še enkrat. Drugače.

Ob Markovem sarkazmu in najini vsakokratni ponovni odločitvi za obisk se je razvila klovnska igra, kjer je Anastazija (Majin klovnski lik) igralka, željna nastopanja, odobravanja in občudovanja. Ves čas je v iskanju občinstva in vsakič znova želi priti veličastno na oder in vsakič znova preverja, če jo pozorno gledajo. Rada bi ponavljala pompozne prihode, določene dele pesmi, ki še prav lepo zazvenijo, ponavljala gibalne točke, rada bi znova in znova dobila aplavz in darila od občinstva, pa naj bo to roža ali komentar ali občudujoč pogled. Tine (Norbertov klovnski lik) pa je kot protipol zavzel cinično držo. Naveličano, a vselej ljubeče, je spremljal Anastazijo. Malo ji je dopustil, da je nastopala, a jo nato hitro nagnal z odra, ker: “Zdaj nam pa tega res ni treba več gledati.” Govoril ji je, da je prezahtevna in da ji ne bo ves čas dajal daril in da je to preveliko breme tudi za druge gledalce. Tako je prevzel, pravzaprav ponovil Markov cinizem in frustracijo ob bivanju v hospicu in sprejemanju obiskov. Marko se je ob tem zabaval, sicer komaj zaznavno, a dovolj, da sva nadaljevala igro. Včasih je ob vprašanju Anastazije, ali lahko to še enkrat ponovi, rekel “Saj mi drugega ne preostane.” Ali pa si je ob njenem prihodu dal roko na čelo in čez oči češ “Jao, a že spet to?!”, a nato hip zatem razprl prste in kukal skozi dlan in komaj slišno rekel “Gledam.”

Ponavljanje je premor. Ponavljanje lahko ustvari prostor za počitek. Ni nam potrebno skrbeti, kam gremo z improvizacijo, preprosto ponavljamo uprizoritveno dejanje (gib, zvok, pogled, premik, temo, lik, besedo). Že majhna razlika v ponavljanju lahko pokaže smer dogajanja, kamor bi lahko šla improvizacija. Medtem ko se vselej znova vračamo na znani kraj, prisluškujemo morebitnim zvokom, znakom, klicem, ki prihajajo iz nam še neznanih krajev, kamor nas lahko popeljejo majhne spremembe v ponavljanju.

Ponavljanje je dotik z bazo. Kraj, ki nam je domač, postane referenčna točka. In ko se v njem odpočijemo, toliko lažje in radovedneje stopimo v neznano, v nov preobrat. Bivanje v bazi nas umiri ob soočanju z neštetimi možnimi poteki improvizacije in ob soočanju z buhtečo obilnostjo življenja, hkrati pa nas opolnomoči, da nato s toliko večjo slastjo stopamo v neznano in da nam neskončnost ponovno zadiši.

Ponavljanje je tudi povezovanje. Ko se po nizu različnih izletov zopet vrnemo na določeno temo, idejo, napev, misel, gib, prostorsko kompozicijo, lik, zgodbo, položaj, čustvo, obnašanje, se ustvarijo nove povezave. Elementi se prepletejo na nov način. Tako s ponavljanjem prešijemo dogajanje in elemente stkemo v vselej preobražajočo improvizacijsko celoto.

Anastazija Marku: Gledaš. Gledaš me. Uau, gledaš me!
Anastazija Tinetu: Gleda me! A si slišal, gleda me!
Tine: Ja, gleda te.
Anastazija Tinetu: A me še gleda? Kaj pa zdaj, a me gleda?
Tine: Ja, gleda te.
Anastazija Tinetu: A me ti tudi gledaš?
Tine: Ah, ja, gledam te.
Anastazija: Gledana sem! Prav zdajle me nekdo gleda!
Anastazija Tinetu: In vidi me! Marko me vidi!
Tine Anastaziji: Počasi. Gleda te. Rekel je, da te gleda.
Anastazija Tinetu: Aha. A pa me tudi vidi?
Anastazija Marku: A me vidiš?
Marko: Pa naj bo. Vidim te.
Anastazija: Vidiš me.
Anastazija Tinetu: Juhu, vidi me! Gleda me in me vidi! A si slišal, vidi me!
Tine: Slišal. Videl.
Anastazija: Gledana sem, vidna sem, sem! In kaj naj zdaj, ko me gledata? Najprej bom samo uživala v tem. In obstajala. Nato pa glejta dalje, da bosta še kaj videla.
Tine: In da bomo vsi trije še kaj novega ugledali.

Ponavljanje je afirmacija. Ponavljanje je opaziti in potrditi, da se je to res zgodilo. Je senzibilno poslušanje in odziv, ki da predvsem vedeti, da smo nekaj slišali. Odziv, ki ne hiti takoj dalje z novim predlogom, s spremenjeno odrsko akcijo. Je krepitev zaupanja, da nekaj je in da je to nekaj že samo po sebi veliko, mnogoplastno in polno. Ponavljanje je zaupanje v pomembnost vsake podrobnosti.

Ponavljanje uprizoritvenega dejanja poveča zaupanje v to dejanje, ga naredi še toliko bolj pomembnega. Ponavljanje zaupanja na odru okrepi tako nastopajoče kot občinstvo. Ko soperformer_ka ponovi odrsko potezo soperformerja_ke, s tem afirmira to potezo, jo jasno vključi v improvizacijo, da vrednost temu, kar se je zgodilo, in izkaže pripravljenost, da dalje improvizira prav na podlagi tega, kar se je že zgodilo in je pomemben gradnik dogajanja. Ko performer_ka ponovi nekaj, kar se je zgodilo v občinstvu, jim da jasno vedeti, da so del soustvarjanja, da so slišani, da vplivajo na dogajanje, da obstajajo.

Ponavljanje ustvari upočasnitev, v kateri lahko zagledamo sicer nevidno. Opazimo nekaj, kar bi z večjo hitrostjo preprosto preskočili. Ponavljanje gre z roko v roki z neizbrisljivostjo, eno ključnih lastnosti improvizacije. Karkoli se že zgodi, je del improvizacije in njene vključevalne narave, pa naj bodo to ozveščeni gibi, pogledi, besede, liki, premiki pozornosti, obrati v zgodbi, ali pa nezavedni spodrsljaji, zatiki, napake, vzbrsti radosti, skrbi prisotnih med performerji ali občinstvom. Ob ponavljanju se razgrnejo razlogi, zakaj se je nekaj sploh pojavilo. In ko smo z nečim dlje časa, razpremo prostor za preobrazbo. Ponavljanje je zaupati, da ponavljanje že proizvaja spremembo.

Ponavljanje in uprizoritvene ponovitve so bila velika tema med nami. Anastazija bi vedno znova še ponovitev svojih pevskih, plesnih in igralskih nastopov, in po vsaki bi spraševala: “Ali je bilo veličastno? Ali je bilo občudovanja vredno? Ali je bilo vrhunsko? Ali sta me gledala? Ali sta doživljala in čustvovala z mano?”. Tine je vedno znova naveličano dopuščal, da Anastazija kaj izvede, potem komentiral, da je njen čas potekel, jo pošiljal ven iz sobe, govoril “Gledala sva te in občudovala, zdaj pa te ne bova več gledala.” Ali pa ji je kot darilo na koncu nastopa ponudil izhodna vrata. Ali pa jo je preprosto fizično odnesel iz sobe. Marko je situacije komentiral z mini nasmehi, prikimavanji ali odkimavanji, ter s pridruževanjem Tinetu s sarkastičnimi izreki “No, pa daj.”, “Če je že treba.”, “Bilo je bolj tako tako.”, “Za pol ploska.” So bili pa tudi trenutki, ko se je Marko postavil na Anastazijino stran. Enkrat je tako Tine komentiral, da noče še ene ponovitve in da sta vse že videla. Marko pa je rekel, da saj ponovitev ni ponavljanje istega, temveč da vsaka ponovitev zasije po svoje, drugače ali močneje. Z igrivim ponavljanjem smo se vsi trije sprostili v nerodnem preizpraševanju, kdo sploh smo mi trije in zakaj smo se znašli skupaj v tem kontekstu in zakaj bi človek sploh še kaj gledal in zakaj bi človek sploh še ustvarjal.

Improvizacija je vprašanje, ki se ne preneha postavljati po tem, ko je prejelo odgovor.

Ob vsem afirmativnem pisanju o ponavljanju in improvizaciji se vendarle tudi vprašava, ali ne bi bilo smiselno pisati tudi o neugodnih plateh ponavljanja. O ujetosti, o vrtenju v krogu, o zaciklanosti.

Mnogokrat so ponavljanja velika slast za performerje in gledalce. Z radostjo razpoznamo ponovitev in uživamo v novonastalih povezavah. Navdušeni smo, da nekaj že poznamo in da se za trenutek dotaknemo tega zapika, preden se spet podamo dalje na divje potovanje. Ali pa uživamo, ko se nas ob ponavljanju nekaj še bolj dotakne, ob vsaki ponovitvi spregovori še drugače. Ali pa nas pogreje občutek zaokroženosti in prijetno zaščemi opažanje, da se je vse izšlo in dobro prepletlo.

Je pa res, da se ob ponavljanju lahko pojavljajo tudi povsem drugi občutki. Razočaranje, da smo spet tam, kjer smo že bili. Dolgčas ob že doživetem. Frustracija, ker smo ujeti v iste gibalne vzorce, ker se vračamo k starim strategijam, ker zavzamemo podobne vloge, ker se ponavljamo ves čas in ni ne duha ne sluha o pregovorni svobodi improvizacije, kjer se menda lahko zgodi karkoli. Občutek, da se »ves čas ponavljamo« se lahko nanaša na eno izvedbo predstave, lahko na določeno sodelovanje ali kontekst, na neko obdobje, lahko pa se razleze po večdesetletnem ustvarjanju. Improvizatorji delamo tudi s tovrstnimi dvomi.

Občutek zaciklanosti nastopi v trenutkih nepozornosti, ko prenehamo opazovati male spremembe v ponavljanju in jim slediti, z njimi kaj narediti, se jim posvetiti. In takih trenutkov je polno, kot razlike v ponavljanju, se tudi nepozornosti množijo in bohotijo. Ujetosti v praznem ponavljanju se dogodijo tudi zaradi strahu – ponavljanju se ne predamo povsem in nismo natančni pri izvedbi, da bi nas lahko to pognalo dalje, prav tako pa se ne odrinemo kam drugam, saj je neznano še strašljivejše od mučnega poznanega. Kadar ponavljanje ne diha v vsakem trenutku s kontekstom (z občinstvom, s prostorom, s soperformerji_kami, z do zdaj odprtimi temami in pristopi), postane neodzivno, prazno, smodejno. Včasih pa nas, paradoksalno, v zaciklanost pripelje ravno velika želja po novem. Ves čas nekaj novega, nič ponavljanja, si rečemo, pa smo še toliko bolj v istem. Povsem odprt improvizacijski format, nobenih omejitev, karkoli se lahko zgodi, si rečemo, pa pristanemo v najbolj konvencionalnih uprizoritvah.

Kako se lahko ob tovrstnih ujetostih podpremo? Vsekakor jih vzamemo kot del procesa in sprejmemo, da so spremljevalke improvizacijskega ustvarjanja. Raje kot da jih ignoriramo in poskušamo izbrisati, jih opazujemo in obenem dajemo prednost radovednosti, raziskovanju, zaupanju.

Včasih ravno priznavanje občutka praznega ponavljanja ustavi ponavljanje uprizoritvene akcije in se tako odciklamo iz neodzivnega ponavljanja, ja, tukaj lahko tudi zapišemo: ponavljanja istega.

Prakticiranje. Znova in znova. Nekaj, kar se ravno s ponavljanjem in urjenjem dogodi, je ravno utelešeno spoznanje, da ne potrebujemo veliko novih vnosov v improvizacijo: idej, komentarjev, distance, gibov, pogledov, spremembe perspektive. Zares veliko snovi se nabere v opazovanju male razlike v ponavljanju uprizoritvenega dejanja, če se le dobro predamo dogajanju, izvajanju in zaupanju.

Plodno ponavljanje se rojeva iz vztrajanja in hkratnega senzibilnega poslušanja drugega – soperformerja_ke, občinstva, konteksta, prostora, dogajanja. Poslušanje drugega omogoča preverjanje, če je vztrajanje pri ponavljanju postalo avtomatično, prazno, zaciklano, in ga lahko prekine ali pa oživi.

In igrivost. Zadati si večurno improvizacijo z izključno ponavljanjem. Improvizirati tako počasi, da se spomnimo prav vsakega uvedenega elementa in ga lahko kadarkoli ponovimo. Zadati si nemogočo nalogo večurne improvizacije, kjer se ne ponavlja popolnoma nič in je vselej nekaj povsem novega, in si dovoliti ob tem se jokati in smejati.

Zadnjič, ko sva bila pri njem na obisku, je Anastazija nastopala s čarovnijo svilnate rute, ki izgine v dlani. Privoščila si je ponavljanje nekajkratnega prihoda na “oder”, vsakič bolj sijočega, pa večkratno razkazovanje rute na različnih koncih sobe in v različnih pozah. Prepričala je Tineta in Marka, da se poslovita od rute, ker naj bi zares za vedno izginila in izpuhtela v prazen nič. Tine je seveda vzdihoval in priganjal Anastazijo in vzdrževal stanje “no, če že moramo to gledati, naj bo vsaj čim prej konec”. Marko je z zanimanjem gledal in vsake toliko skomignil Tinetu, češ: “Pustiva ji to veselje.” Ko je ruta veličastno izginila, je Anastazija hitela z željo po odobravanju. Marko je zadovoljno prikimal in izkazal presenečeno navdušenje. Tine je rekel, da je bil dober ta zaključek čarovnije (s poudarkom na “zaključek”). Anastazija je nadaljevala svojo željo po ponavljanju, po nastopanju, po še. Rekla je, da mogoče pa lahko ruto pričara tudi nazaj. Marko je komaj razločno začel odkimavat z glavo, nekako v nesrečnem in obenem še vedno duhovitem obžalovanju. Ob tem je začel Tine nasprotovati Anastaziji, ji govoriti, da saj je zaključila točko, da zdaj je pa zares konec, da naj se že spravi z odra, da ni šans, da pričara ruto nazaj, da tako pač ne gre, da je zaključila svoj nastop in da ruta ne more vstati od mrtvih. Tako sva Maja in Norbert preko Anastazije preigravala teme strasti, želje po še, po neskončnih ponovitvah, ponovnih obiskih, po vedno znova različno sijočih doživetjih, po stiku, po vidnosti, po ustvarjanju, po deljenju ustvarjalnosti z drugimi. Preko Tineta pa sva vnašala teme konca, zaključka, poslavljanja, smrti.

Ponavljanje omogoči prostor za občutenje in čustvovanje. Ko ponavljamo uprizoritveno dejanje, se večina pozornosti, ki bi sicer šla k obliki in vsebini uprizoritvenega dejanja, preusmeri v opazovanje tega, kaj ob ponavljanju uprizoritvenega dejanja občutimo, in razpre prostor čustvovanju. Predstava še naprej teče, a performerji se lahko bolj posvetimo občutenju trenutka, sebe, občinstva. Gledalcem pa uprizoritveno dejanje lahko ponudi vstop v čustva, spomine in doživljanje, ponavljanje uprizoritvenega dejanja pa jim dodatni omogoči prostor, da se tja potopijo še toliko bolj. Kot da to, kar ponavljamo, postane varno poznano okolje, zaradi katerega si damo večje dovoljenje za potovanje po čustvenem (ne)znanem. Improvizacija skozi ponavljanje razpre čustvene pokrajine.

Ponavljanje je predelovanje. Dokler je določena tema pereča, žgoča, dražljiva, vznemirljiva, boleča, zmedujoča, mamljiva, nepredelana, se k njej vračamo. Vsakič znova jo osvetlimo z različnih koncev, zopet in zopet jo opazujemo ob različnih časih in sopostavitvah, neštetokrat jo na novo občutimo in še drugače razumemo, vselej vnovič jo odpiramo in se s ponavljanjem urimo v soočanju z njo.

Ko je zadeva dodobra predelana, se ponavljanje umiri. Nekaj se zaključi. In kot vsak zaključek ta obdelana tema sprosti prostor za nove teme, druga ponavljanja. Predelano ni več nuja, h kateri nas vleče, ker je še kaj za razumeti, še kaj za doživeti, še kaj za občutiti. Ponovno obiskovanje ni več potrebno. To pa še ne pomeni, da se k predelanemu nikoli več ne vrnemo ali da ostaja neprodušno zacementirano. Vsekakor lahko pozneje zadevo ponovno odpremo in jo sestavimo nazaj na drugačen način. A kljub vsemu se je nekaj zaključilo. Predelana tema ni več gravitacija ponavljanja, temveč postane stabilen gradnik, na katerem se lahko lotevamo novih stvari. Pripravljeni smo na naslednji korak.

V nekem trenutku je Marko s svojo gibljivo roko prijel Anastazijo za dlan (kar je bil eden in edini fizični kontakt, ki smo ga imeli v vseh srečanjih) in ji potiho in počasi rekel: “Zavesa je padla. Jaz bi tudi še. Rad bi še. A nekoč sem rekel, da je bolje, da zavesa pade, ko bi ljudje radi še.” Nato je spustil Anastazijino dlan in s svojo premično dlanjo začel tapkati po svoji negibljivi roki. Norbert in Maja sva razumela, da je to ploskanje. Anastazija in Tine sta se tudi pridružila aplavzu. V ploskanju smo vztrajali dolgo, minuto in več, vmes dodali kak vzklik. Aplavz je nato pojenjal in se končal. Marko je še dodal: “Je pa bilo vrhunsko.” To so bile zadnje besede med nami. Anastazija in Tine sta odšla iz sobe. Maja in Norbert sva čutila, da smo se srečali zadnjič.

Je to konec? Je to konec ponavljanja? Ne. Zgodbo z Markom sva še večkrat ponovila ob raznih tukaj-in-zdaj-ih, obnavljala v najinih pogovorih in jo prenavljala v različnih kontekstih. In zapisala v tem članku. Improvizacija je zaključiti članek s ponavljanjem zaključevanja, z vračanjem na dogajanje, doživljanje in zgodbo, ki se je spletla iz drobnih razlik v ponavljanju še tako mimobežnih gest. In spustiti zaveso, ko je pozornosti bralca_ke še ravno toliko, da nadaljuje raziskovanje, kaj vse je še ponavljanje in kako je povezano z improvizacijo.

To besedilo je bilo prvotno objavljeno marca 2026 v reviji Mentor (letnik 47, št. 1).
Uredniška podpora članku: Nina Meško
Lektorica: Tatjana Ličen
Odgovorna urednica revije Mentor: Barbara Rigler
Glavna urednica revije Mentor: Selma Skenderović

1­­­­­Avtorja članka med drugim delava kot klovna za Društvo Rdeči noski. Humanitarna organizacija se posveča umetniškim klovnskim obiskom v zdravstvenih in socialnih ustanovah. Obiskujejo otroške in odrasle bolnišnične oddelke, domove za starejše, varstveno delovne centre, centre za varstvo, delo in usposabljanje, vrtce in šole za otroke s posebnimi potrebami in hišo Ljubhospic.

2 Ime je izmišljeno, da se izognemo identifikaciji in da zaščitimo intimo osebe.

3 Zavod Hospic Ljubljana se posveča podpori ljudem v procesih zaključevanja življenja ali v procesih žalovanja. Hiša Ljubhospic je stacionarni hospic v Ljubljani, ki zagotavlja brezplačno celostno oskrbo ob koncu življenja. Namenjena je ljudem z napredovalo neozdravljivo boleznijo, pri katerih se je zdravljenje zaključilo, potrebna pa je paliativna oskrba.