Venezia Mestre. Zunaj na ulici in na trgu nobene klopce. Za kratek čas lahko nekje pohengaš samo, če plačaš kavo in prostor ob mizi, sedež. Ena klopca na avtobusni postaji. Uporabiš jo lahko samo, če čakaš avtobus. Na cesti si lahko, če poseduješ in voziš avto. Nič skupnega, odprtega, javnega na tem javnem prostoru. Pretvarjati se moraš, da čakaš avtobus ali pa vlak ali pa goopti, da imaš kakor legitimen razlog biti tu. Pretvarjati do te mere, da preslepiš še sebe. Da misliš, da si tu pravzaprav samo zato, ker čakaš nekaj drugega. Ne pa zato, ker ti pač paše biti tukaj, oziroma še več, zato ker pač zdaj si tukaj in živiš.
