Pisala sva že o zaupanju.
Pisala sva že o ponavljanju.
Zdaj piševa o stiku.
“Improvizacija je stik. Dogaja se v vmesnem prostoru med vsemi udeleženimi. Vsaka prisotna oseba ključno vpliva na potek improvizacije, improvizacijski dogodek je drugačen prav zaradi vsake prisotne osebe. Improvizacija je bližina. Vsi udeleženi prihajamo bližje, ko smo skupaj priča raziskovanju, nevedenju in odkrivanju. Morda se včasih zdi, da je bližina povezana s podobnostjo. Češ večja, kot je podobnost, večja je bližina. Morda bi kdaj radi postali drug drugemu podobni zavoljo tega, da pridemo blizu, da se povežemo, da pripadamo, da nismo daleč in sami. Bližina pa pravzaprav sloni na razliki. Bližina ni stapljanje, ni enakost, ni enost. Je bližina razlik. V improvizaciji je vse dobrodošlo, vse in vsi smo dobrodošli. Ne rabimo biti v določenem stanju, prav tako ne potrebujemo določenega predznanja, ne rabimo zanemariti, zakriti, utišati ali postaviti na stran del sebe, da lahko doživimo improvizacijsko umetniško delo. Improvizacija povabi gledalke_ce v doživetje z vsem njihovim celostnim bitjem. Gradi se z vsemi našimi posebnostmi, čudaškostmi in ranljivostmi. V njej zapojejo vsi naši deli, družbeno sprejemljivi in izobčeni. Improvizacija je skupinsko občudovanje tega čuda od življenja.”
Izsek iz članka Improvizacija je.
