Na trenutke se zdi, da ne rabim nič kaj dodati, da sem že jaz sam dodatek k življenju, dodatek kot oblika samo-predelave življenja, oblika življenja, ki se predeluje. Samo sedim tu pred ribnikom in opazujem, zaznavam, beležim. S tem se hkrati v meni rojeva prerazporeditev zaznave.
Kje je tu improvizacija? Z Majo nisva vedela, kje bova predelovala življenje danes. Ta odločitev je prišla po prekopicanju niza dogodkov, ki je odločilo, kje bova predelovala živlenje. Da se to besedilo razkriva prav tu, čeprav bi se lahko tudi verjetno drugje in to drugače, z drugimi besedami, dela stvar žmohtno, vredno obravnave. Iz tega, kar kot reka teče mimo moje pozornosti kot ozadje življenja, se mi zdi vredno povabiti v pozornost in s tem ovekovečiti zvok mimovozečega avta in vadbe dela s šejkerji, ki jih Maja sem ter tja – poskusite triole s šejkerji, se je treba naučit hihi – medtem ko zrem po poznopopoldanski svetlobi, ki se skoraj kot voda razliva po nizkem rastju. Zaželim si, da bi vedel imena rastlin, ki jih imenujem pod skupnim imenom nizkega rastja, človeška imena in potem še njihova imena, po katerih se kličejo, po katerih se povezujejo v nekaj, kar doživljam kot nizko rast, po kateri se dela poznopopoldanska preproga svetlobe. No, v tem je, oziroma to je improvizacija
