Ampak kam, kam gre improvizacija? Kam gremo, ko improviziramo? Zdajle pomislim, da gremo… sem. Karkoli že to je – sem. Da pridemo sem, kjer smo. Da se uprisotimo s tem, kjer smo in kakor smo. Da začutimo, doživimo, vidimo, slišimo, kje pravzaprav smo. Da smo z vsem, kar smo, brez izključevalnosti, brez pretvez, brez skrivanj, pa z ozaveščenimi skrivanji, brez okraskov in oblek, pa s polno okraski, ki izvlečejo esenco trenutka. V slovenščini sta “sem” in “sem” enaki besedi. Prostorski “sem” in “sem” kot obstajam.
Pa kako strašljivo je to – ne vedeti, kam gremo. Tesnobno je in vendar vsak dan to živimo. Ne vedeti je enako živeti. Urimo se v ugotavljanju, kaj vse je, kaj je med nami in kaj imamo na razpolago, s čim delamo. To sicer zariše obrise zemljevida in vedno dlje, ko ga rišemo, vedno dlje, ko odkrivamo, kje smo in s čim se lahko igramo, bolj se jasne možne poti na zemljevidu. Počasi se izrisuje kot kak gusarski zemljevid skrivnega zaklada, ki ga zažgemo in se ob ognju in dimu razkrije. Za trenutek ga ugledamo, potem pa zgori. Shranjen je nekje globoko v nas. Če imamo srečo in dovolj samorefleksije, imamo morebiti še kdaj dostop do njega.
Improvizacija je odlično urjenje v soočanju z neznanim. Tudi z ultimativnim neznanim – smrtjo.
Besede so se zapisale na rezidenci v Bistrici ob Sotli od 8. do 11. marca 2023. In so sestavni del knjige “Improvizacija, ljubezen, revolucija” nekje v eni od možnih prihodnosti.
