Improvizacija je.

Pričujoče besedilo piševa Maja Dekleva Lapajne in Norbert Sven Fö, uprizoritvena umetnika, ki nama je improvizacija že več kot dvajset let eno ključnih področij raziskovanja in delovanja, ter obenem ena največjih strasti in frustracij. Majino ozadje je gledališka improvizacija, Norbertovo pa plesna improvizacija, čeprav sva v zadnjih letih obe področji prepletala na najrazličnejše načine in k temu dodala še klovnsko improvizacijo ter zvočno-glasovno-glasbeno improvizacijo. Od leta 2014 sodelujeva v uprizoritveni praksi in praksi pisanja Predelano življenje, posvečeni raziskovanju umetniške improvizacije. Poleg rednih odrskih srečevanj je del Predelanega življenja tudi knjiga v nastajanju z delovnim naslovom Improvizacija, revolucija, ljubezen. Pričujoče besedilo črpa iz omenjene knjige v nastajanju. 

Tekom vrste let dela, ustvarjanja, sodelovanja, diskutiranja, izvajanja in opazovanja dogajanj na področjih gledališke, plesne in klovnovske improvizacije, sva bila priča mnogim poskusom definiranja improvizacije. Priča željam ukrotiti to neulovljivo metodo, ta pojav, to umetniško zvrst, to srčiko ustvarjalnosti ali pa kar svetovnonazorski pristop k ustvarjanju in bivanju. 

Pri dokončnem, ultimativem definiranju improvizacije je nevarnost, da prezremo njeno osnovno premiso – raziskovanja, ustvarjalnosti, odkrivanja, izumljanja, prevpraševanja. V tej zagati so se poskusi povedati več o improvizaciji med ustvarjalci in teoretiki naslonili na zamejevanje, na govorjenje o tem, kaj vse improvizacija ni. Na ta način je ne bi zakoličeno definirali in s tem oklestili, temveč ji pustili dovolj širok prostor za različne pristope in pojavnosti, obenem pa bi prišli dlje od tega, da bi improvizacijo razumeli kot skorajda vse ali karkoli.

Midva se tokrat odločava za pisanje o tem, kaj vse improvizacija je. Najin cilj ni, da podava v kakršnemkoli smislu zaključen seznam opredelitev improvizacije, temveč da razpreva, da je improvizacija marsikaj in da še marsikaj bo. Z vsako podano opredelitvijo si namreč lahko pomagamo, jo uporabimo, kaj spoznamo, si odpremo nova raziskovalna polja, uvidimo nova pojmovanja ali celo nove načine improviziranja.Improvizacija s tem ni več karkoli, temveč je to in je to in je tudi to. Je pa tudi še kaj nezamisljivega, še neubesedenega, še ne prakticiranega. V vsakem nadaljnjem odstavku tega besedila bova zapisala po eno opredelitev improvizacije. Prva naj se znajde kar na koncu tega odstavka: Improvizacija je nekaj, kar se stalno izumlja. 

Del stalnega izumljanja je nenehno opazovanje stanja v sebi, v okolju, med mano in okoljem. Opazovanje stanja pomeni opaziti misli, čustva, razporeditev teže, globino dihanja, arhitekturo prostora, spremembe svetlobe, postavitev stolov, škripanje tal, kdo kašlja v občinstvu, s čim vse smo prišli v to začasno skupnost, koliko kilometrov stran divja vojna, koliko nas ima osebnega zdravnika, kakšno je vreme, kako anksiozni smo v zvezi s podnebjem, kako in na kakšne vse načine ljubimo. Stanje se ves čas spreminja in hkrati z opazovanjem stanja se poraja vprašanje, kaj bomo z vsem tem naredili. Tako se vzpostavlja prostor za vznikanje, prostor za izumljanje, prostor za preporod. Improvizacija je delati s tem, kar je. 

Improvizacija je vznikanje.

Improvizacija je oživljanje trenutka. Je skladanje glasbe, ki nastane iz množice prisotnih zvokov in tišin. Je izdelovanje kipa, ki je že vselej bil v kamnu, le odstraniti je bilo potrebno zgornje plasti. Je postaviti na ogled neizrečenega roza slona. Je natančno dodati manjkajoči košček sestavljanke. Je izvajanje odrskih potez, ki razgrnejo, kar že je med nami. Občutek, da je nekaj točno na pravem mestu, da se je zgodilo ob pravem trenutku. Da je pravzaprav že bilo tam, le opaziti je bilo treba in narediti droben premik, natančno potezo, obrat pozornosti, zaznati misel, razpreti občutje, izgovoriti očitno, sprejeti. Pomagati trenutku, da zaživi, da se razgrne v vsej svoji vsebini. To je presenečenje in hkrati sploh ni. Je prepoznanje.

Improvizacija je iz trenutka narediti dogodek. Trenutek postane dogodek, ko izumi svojo dokumentacijo.

Improvizacija je katalizator tega, kar je med nami. Katalizator omogoči, da stečejo kemične reakcije pri pogojih, ki zahtevajo manj energije, kot bi to zahtevali isti pogoji brez katalizatorja. Improvizacija je prostor povečane pozornosti. Ta čuječnost privabi okoliške situacije, teme in prostore, da se priključijo polju, ki ga ustvarja improvizacija. Iz drobnih dotikov raznih prostorov vznikne impulz, ki požene celotno situacijo v smer, kjer so vsi ti prostori prisotni in hkrati povezani. Da bi se to zgodilo brez improvizacije, bi potrebovali veliko več energije in časa.

Improvizacija je zbirno mesto. V njej se zbere vse, kar je v nas, med nami in v stiku z nami: drobci, teme, ideje, dogajanje, občutenja, premiki. Improvizacija zazna in zbere tudi tisto, česar ne prinašamo zavestno. Zbira in povezuje, pri tem pa ostaja odprta za raznotere načine povezovanja, ne da bi zakoličila celoto. Je prepustna, se razvija. Je dihajoča in živa.

Običajno se pogovarjamo, pišemo in razmišljamo o improvizaciji kot o netrajnostni stvari. Častimo dejstvo, da je živa, da se dogaja v trenutku ter da hip zatem izgine. Dejstvo, da je neponovljiva, jo dela dragoceno. Prav občutenje začasnosti poveča neprecenljivost trenutka. Improvizacija je nenehno umiranje, minevanje, izginjanje, ob katerih živost trenutka in življenja samega še bolj izstopata.

Ali pa zatrdimo nasprotno. Improvizacija je trajnost. Najprej zato, ker v njej ni pretvarjanja, da je stvari, dogodke ali življenja mogoče ponoviti. Improvizacija ne skriva vselej prisotne minljivosti. In drugič zato, ker je improvizacija preoblikovanje trenutka v dogodek. Improvizacija je delo s tem, kar je, in za to je treba predvsem odkriti in pripoznati, kar je. Ne gre za to, da bi iz nekega drugega prostora in časa prinesli že obstoječi izdelek in ga vstavili v naša življenja in prezrli to, kar je tukaj in zdaj. Gre za odkrivanje in igranje s tem, kar je že med nami. Za priznavanje tal, na katerih stojimo, in odpiranje vrat vsemu, kar lahko iz njih zraste. Je oživljanje trenutkov, glasno klicanje, da obstajajo. Da obstajamo. S tem improvizacija pušča neskončne sledi, se dotika in soustvarja naša minljiva življenja in življenja, ki še prihajajo. 

Improvizacija je neponovljiva in je polna ponovitev. Nekaj se v improvizaciji ponavlja, sicer je ne bi razpoznali kot improvizacije. Hkrati se s ponavljanjem širi in gosti ter vpenja v čas.  Hrani se s ponovnim obiskovanjem prostorov, gest, zvokov, gibov, besed, načinov in razmerij. Ob vsaki ponovitvi pridobimo globlje uvide, širša polja in nove pomene. Hkrati pa prav ponavljanje proizvaja razliko. Ponavljanje nam namreč daje vedeti, da smo enkrat nekje že bili in da bomo nekoč nekje drugje. Včasih improvizacija ponovi tisto, kar še ni povsem predelano in preigrano, kar je še neraziskano, kar je potentno spoznavanju. Ponovni obisk omogoči vprašanje Kam še?.

Improvizacija je tisto, kar se nadaljuje.

V vsaki potezi, odločitvi, tiči tudi past. Tako tudi v tej, da piševa o improvizaciji afirmativno. Afirmativno pisanje o improvizaciji lahko izpade kot hvalospev improvizaciji, kot ideološko poveličevanje improvizacije, ki naj bi prežemala vse življenje. Poleg tega lahko tak pristop tudi napeljuje k temu, da povsem obvladava improvizacijo in da vsako najino improvizacijsko dejanje udejanja vsaj eno izmed podanih afirmacij improvizacije. Seveda temu ni tako. Odločitev za afirmativno pisanje izhaja tako iz neštetih neuspehov, ranljivosti, nesigurnosti in dvoma, kot iz polnokrvnih čudovitih izkušenj, mojstrskih potez, iskrivih tokov in iz, mimobežnih ali dolgotrajnejših, dotikov teh opredelitev improvizacije. Afirmativno pisanje ustvarja poligon, kjer lahko opredelitve preizkušamo, ovržemo, potrdimo, občutimo, v stiku z njimi spodletimo znova in znova, jih morebiti ne potrebujemo več ali pa se iz njih rojevajo nove opredelitve. Improvizacija je urjenje. 

Improvizacija je neoprijemljivo, a dotakljivo. Če se nečesa ne da oprijeti, še ne pomeni, da tega ni. Lahko se dotakneš in veš, čutiš, da je tam, saj si s tem v stiku. Oprijemljivo pomeni, da poznaš zadevo do mere, da se je lahko oprimeš, poznaš njeno obliko, njeno celotno velikost. Oprijem je funkcionalen, kot tak pa pogosto zreducira dotik na njegovo uporabnost. Improvizacije se ne da zamejiti s funkcionalnostjo, ne da se je instrumentalizirati. V kolikor to počnemo, se nam izmuzne. V oprijemu tako ostane prazna lupina. 

Improvizacija je nomadizem. Se stalno giblje med različnimi teritoriji in nobenemu ne pripada. Zavezana je poti, ki jo ustvarja med gibanjem od enega do drugega teritorija in samemu ustvarjanju poti. Poti, ki vznika iz vsakega naslednjega koraka. Ima usmeritev, ne pa smeri in cilja. Usmeritev v vsakem trenutku določa smer, smer in cilj pa ne določata usmeritve. 

Improvizacija je vpisovanje nomadizma v sedimentarnost. Sediment je usedlina in improvizacija je “ugibljina”.

Improvizacija je vprašaj na koncu vsakega stavka, na koncu vsake besede tega stavka, na koncu vsake črke vsake besede tega stavka. Vsaka opredelitev improvizacije poraja tudi vprašanje o konsistenosti te opredelitve. Improvizacija je v vmesnem prostoru, opredelitev pa nas pripelje do nekega konca, čeprav začasnega. Vprašanje, če je res tako kot trdimo, ustvari prostor vmes, suspenz, visenje, ki improvizacijo poganja. Umeščanje v kategorije in zvrsti, reprodukcija obstoječih družbenih razmerij, zaustavljanje ob dozdajšnjih razumevanjih sveta – vse to improvizaciji ni blizu. Improvizacija je preizpraševanje.

Improvizacija je upor. Upor sam po sebi. Improvizacija se upira ciljni naravnanosti, upira se storilnosti. Upira se dosežku. Presežku. Popolnosti. Upira se avtokraciji. Upira se hierarhiji med različnimi vlogami v umetniškem delu  –  režiser_ka, koreograf_inja, dramaturg_inja, glavni_ igralec_ka, stranski_a igralec_ka, izvajalec_ka, avtor_ica. Upira se hierarhiji med  performerji_kami in občinstvom ter s tem družbeni hierarhiji na sploh. Upira se nadzoru. Upira se enoumju in enoznačnemu razumevanju življenja. Upira se cenzuri. Upira se obstoječemu družbenemu redu. V kakorkoli majhno škatlico že zapremo improvizacijo in kakorkoli jo že poskušamo regulirati s pravili, bo znotraj tega vedno ustvarila mini prostore svobode in majhne razpoke, skozi katere se da dihati in priti v stik še s čim drugim. 

Ko v vlogi ustvarjalcev ali gledalcev obiskujeva improvizacijske dogodke, predstave in festivale, si priznava, da se naju večina izvedb ne dotakne. V praksi dosegamo in razpiramo bolj malo tega, kar se sicer iskri v ideji improvizacije. V improvizacijske dogodke se prikrade ogromno konvencionalnosti in bolj kot si prizadevamo spustiti v povsem odprto improvizacijo, tem bolj se ujamemo v neprevprašane navade in ustaljenosti. Improvizacijski dogodki so pogosto spodleteli poskusi in zgolj redko smo priča čudovitim razcvetom potencialov improvizacije. Improvizacija je utopija. 

Improvizacija je priznavanje očitnega.

To pisanje je dialog: med nama, med nama in napisanim, med nama in bralci_kami. Dialog razpre vmesni prostor, kjer so bolj kot skrajnosti pomembni odtenki, s katerimi se stvari osmišljajo, plastijo, razgrinjajo, rastejo, postajajo nazorne. Improvizija je dialog. Napaja se s stikom in povezavami. To besedilo nastaja v dialogu z urednico, v dialogu z imenom revije, v dialogu z vami, ki to berete. Zdaj. Improvizacija je dialog z zdajem. In del zdaja je recimo tudi igra z jezikom, z zapisom jezika, z izrekanjem. Prav tu, prav zdaj. Prav ta gesta. V dialogu sva tudi s strokovnim jezikom, ki ga poznava kot strokovnjaka po izkušnji, izkušenjska strokovnjaka. S pridobljenim strokovnim znanjem pride tudi jezik, ki ni nujno akademsko teoretski jezik, je pa zato improvizacijsko teoretski jezik. Improvizacija je teorija zdaja. Če še drugače preigramo jazik, zdajšnjost in dialog, lahko zapišemo: Improvizacija je dopisovanje. Izbereš si dopisovalca – svet, soigralca_ko, prijatela_jico, besedilo, bralca_ko in izbranemu_i dopisovalcu_ki pošlješ predlog. Recimo prav tu, prav zdaj. Bralca_ko vabiva v dialog, opazovanje in preizpraševanje trenutno predlaganih opredelitev improvizacije.

Improvizacija je nežnost plus drezanje.

Improvizacija je stik. Dogaja se v vmesnem prostoru med vsemi udeleženimi. Vsaka prisotna oseba ključno vpliva na potek improvizacije, improvizacijski dogodek je drugačen prav zaradi vsake prisotne osebe. Improvizacija je bližina. Vsi udeleženi prihajamo bližje, ko smo skupaj priča raziskovanju, nevedenju in odkrivanju. Morda se včasih zdi, da je bližina povezana s podobnostjo. Češ večja, kot je podobnost, večja je bližina. Morda bi kdaj radi postali drug drugemu podobni zavoljo tega, da pridemo blizu, da se povežemo, da pripadamo, da nismo daleč in sami. Bližina pa pravzaprav sloni na razliki. Bližina ni stapljanje, ni enakost, ni enost. Je bližina razlik. V improvizaciji je vse dobrodošlo, vse in vsi smo dobrodošli. Ne rabimo biti v določenem stanju, prav tako ne potrebujemo določenega predznanja, ne rabimo zanemariti, zakriti, utišati ali postaviti na stran del sebe, da lahko doživimo improvizacijsko umetniško delo. Improvizacija povabi gledalke_ce v doživetje z vsem njihovim celostnim bitjem. Gradi se z vsemi našimi posebnostmi, čudaškostmi in ranljivostmi. V njej zapojejo vsi naši deli, družbeno sprejemljivi in izobčeni. Improvizacija je skupinsko občudovanje tega čuda od življenja.

Improvizacija je soustvarjanje in sobivanje.

Improvizacija je vključevalnost. V pripravljenosti vključiti dogajanje v sebi in okoli sebe v svoje poteze, se zgodi improvizacija. Velikokrat bi najraje kaj prikrili ali izbrisali. Na primer tremo, strahove ob izpostavljenosti, sram, trenutek, ko si moramo popraviti hlače, odhod nezadovoljne_ga gledalke_ca iz prostora, razmišljanje, željo po nadzoru, uhajanje urina ob skakanju, zaljubljenost, dvom, uporabo preverjenih trikov, neuspeh, fušanje ob petju, nepovezanost in izgubo stika, dezorientacijo, strast. A improvizaciji izbris ni domač. Improvizacija je neizbrisljiva. Beleži vse in se z vsem napaja. Tudi s tistim, kar želimo prikriti, tudi s tistim, česar se ne zavedamo, tudi s tistim, kar smo nameravali narediti, pa nismo. S pisanjem je seveda drugače kot z živim odrskim dogajanjem. V tem besedilu sva izbrisala že marsikaj, bodisi zaradi tipkarskih napak, bodisi zaradi presoje, da nekaj ne spada v to besedilo, bodisi zaradi samoocenjevanja, da je zapisano neumno, neprimerno ali povsem brez veze, bodisi zaradi nestrinjanja ali ranljivosti. Pa vendar imava občutek, da vse to izbrisano nekje je. Da naju improvizacija navdihuje na način, da je tudi to besedilo prepustna membrana, skozi katero lahko bralci zaslutite tudi izbrisano.

Večkrat rečemo, da je improvizacija v življenju neizogibna. Zanimivo pa je reči tudi, da improvizacija je igranje z neizogibnim.  

Improvizacija je filigransko delo s podrobnostmi. Kadar je natančno in pozorno, se v podrobnostih razprejo vesolja. Ključne teme in trepetajoča dogajanja ne prihajajo od kdo ve kje, iz povsem zunanjega dogajanja ali pa iz genialnosti posamezne_ga izvajalke_ca. Podrobnosti – sramežljiv nasmeh, stopicljanje na mestu, vonj po utrujenem potu, način, kako je v prostor prispel_a gledalec_ka in nas pozdravil_a, podaljšan izdih, mimobežna zgodba o zamujanju, krč v vratnem predelu, skrhan glas ob izrekanju določene besede, dlan, ki se minimalno premakne v želji po dotiku, pogled vstran – so vrata v ključne aktualne teme, če jih le opazimo in se jim posvetimo. Če jih upočasnjeno raziskujemo. Brez hitrega skakanja s teme na temo, z ideje na idejo, iz ene odrske akcije v nekaj povsem drugega. Počasi in z mikroskopsko pozornostjo odpiramo vrata, vratca in lopute podrobnosti. In upočasnitev nas obdari z občutji, odkritji in spoznanji svetlobnih hitrosti.

Ko se premaknemo od ene podrobnosti k drugi, naredimo določeno pot. Ta pot je lahko skok, lahko je vijuganje, lahko je prelet. Prehod je potrebno organizirati. Organiziramo ga upoštevajoč obe podrobnosti hkrati, njune neposredne okoliščine, njuno doživljanje s strani  odrske_ga partnerke_ja, gledalca_ke, opazovalke_ca. Organiziramo tudi sredstva prehoda, lahko gre za gib, jezik, pogled, zvok, odnos. Organizacija poti med podrobnostmi se imenuje improvizacija.

Improvizacija je zaupanje. Zaupanje vase, zaupanje v odrsko_ega partnerko_ja, zaupanje v impulz, predlog, intuicijo in slutnje, občutke, situacijo, zaupanje v svet. Vse to ima korenine v zaupanju v niz mikro odločitev. Ni poti, ni cilja, je korak. Korak kot mikro-odločitev, ki vzpostavi pot in cilj. Je korak in v delanju koraka sta pot in cilj. V naslednjem koraku se že lahko spremenita pot in cilj. Čeprav čisto malo, za med-odtenek. In korakamo dalje. Ko zašepa zaupanje, je v pomoč vprašanje: »Kaj pa se zgodi, če čisto malo bolj zaupam?«, da ni vedno tisto veliko vseobsegajoče zaupanje. Zaupanje ni upanje. Ne gre za to, da upamo, da se bodo stvari v improvizaciji zgodile. Ne gre za to, da upamo, da si bomo zaupali. Ne gre za upanje na čudež, čeprav včasih improvizacija izpade čudežno ali se pisanje o njej zazdi mistično, skorajda religiozno. Zaupanje je delo. Vzpostavljanje in negovanje varnega prostora, nudenje podpore, posvečanje časa in pozornosti drug drugemu, senzibilnost, sočutje, gradnja odnosa, izkušanje in preizkušanje, dajanje ljubezni prednost pred strahom, poslušanje, odzivanje. Ne gre za upanje, katerega uresničitev je v rokah nekoga drugega. Zaupanje je delo. 

Improvizacija je živahno odzivanje. Ni samo odzivanje. Je živahno odzivanje, ker stalno brbota: čuti, misli, se giblje, gleda v prihodnost, se igra, ponuja predloge. Vseskozi se nekaj kuha na štedilniku odzivanja. Zamrlo odzivanje ne zadostuje za improvizacijo. Improvizacija je angažiran, živahen odziv. Ni pa zato nujno aktivističen.

Improvizacija je premor v svetu, v dogajanju. Lahko je v obliki prekinitve. Ne greva se več te logike sveta. Nadomestiva jo z drugo, se preseliva v bolj poetično. Improvizacija je zadržanje diha med vdihom in izdihom. Premor se pojavi v obliki razpoke. Razpoči se tišina. Mirovanje. Trenutek, ko zadržimo dih, ker ga lahko izdihnemo v toliko smeri. Premor kot tisto, kar nas spotakne na začrtani poti. Premor kot preselitev pozornosti navznoter. Premor kot preselitev pozornosti navzven. Premor kot vhod v vzporedne svetove, ki so ob nas, pa se jih zavemo šele, ko se odločimo za premor. Premor, ki ni nujno zaustavitev, umiritev, ampak je lahko glasen krik. Premor kot lebdenje. Premor, ko pogledamo za naprej in za nazaj, kje smo. Premor kot prepustitev. Premor kot spanje in sanje, ki nosijo ključ do vpogledov. 

Improvizacija je prepuščanje.

Improvizacija je sledenje.

Improvizacija je opaziti in narediti.

Improvizacija je vzeti napako kot darilo. 

Improvizacija je prisotnost.

Improvizacija je graditi po načrtu, ki se razgrinja med gradnjo.

Improvizacija je poslušanje.

Improvizacija je poslušanje poslušanja. 

Improvizacija je vztrajanje v stanju, v katerem smo, dokler se v tem vztrajanju ne pojavi sprememba stanja. Improvizacija zamre v trenutku, ko še kar vztrajamo v stanju, v katerem smo, tudi ko čutimo, da je iz prostora, ki ga je vztrajanje vzpostavilo, vzniknila sprememba, impulz za akcijo, za premik v drug prostor, v drugo stanje.

Improvizacija je odmik, ki ni umik. Ali izmik. Je pa pomembno, da nas mika, da z enim očesom pomežiknemo situaciji in se toliko odmaknemo od nje, da smo še vedno del nje in jo hkrati lahko opazujemo. Ko se improvizacija obleče v odmik, si omogoči plesati s temami, s katerimi se sicer težko ukvarjamo. Vzpostavi igrivo distanco, s katero pravzaprav lahko gremo globlje, gremo dlje, a hkrati tudi bližje. Kot da se ukvarjamo z vročo temo in jo držimo z rokavicami odmika, ki ravno toliko izolirajo vročino, da se zmoremo z njo poigravati. Take vroče teme se nas ponavadi osebno dotikajo in so pereče tudi v zasebnem življenju. Če ostajata zasebno in osebno nerazločjivo speta skupaj, se uprizarjanje prelevi v terapijo. V umetniški improvizaciji pa osebno razpremo ga kot velik vir materiala in ga performativno predelujemo. Oblečemo rokavico odmika, da se lažje dotaknemo osebnega ter ga predelamo v širše dostopno, univerzalno. 

Improvizacija je vaja v nevezanosti na in povezanosti s situacijo.

Od improvizacijske_ga partnerice_ja dobimo ponudbo, impulz, predlog. Lotimo se ga z več strani, ga okušamo, vonjamo, gledamo in si vzamemo čas, da si ga predočimo. Nato prisluškujemo popotovanju sprejetega impulza po požiralniku. Mogoče se zatakne v sapniku in ga izkašljamo. Sicer pa gre dalje v želodec, prva opažanja se že udejanjajo, delno predelan impulz že oddaja, vrača nove predloge improvizacijski_emu partnerki_ju. Impulz nadaljuje svojo pot do črevesja, se vije, pretaka, prežema, zatika, oddaja snovi, medtem opažanja dalje spravljamo v odnos z improvizacijskim partnerjem. Impulz prehaja k zaključnemu delu predelave, ko ne nastaja odpadek, temveč gnojilo. Improvizacija je predelovanje in predelava. Je proces in je produkt. 

Improvizacija je potapljanje v neskončnost.

Improvizacija odpre prostor neskončno možnosti izbire naslednjega koraka. Nemalokrat zna biti to neznosno. Pri tem je veliko že, da opazimo naše (ne)lagodje v zvezi s tem. In sprejeti, da se z izbiro ene, dveh, mogoče treh možnosti, odpovemo drugim. Ter se odpreti novim možnostim, ki jih je prinesla izbira. Improvizacija je potovanje med končnim in neskončnim. Po neskončnem se lahko sprehajamo samo tako, da se odrinemo od končnega in se vanj vrnemo. Z raketo/šivanko, in vpeto nitjo se izstrelimo v orbito, začasno premagamo gravitacijo okoliščin in vdenemo šivanko v eno ali dve ali tri možnosti, ki se ob popuščanju gravitacije povečajo. In potem drvimo nazaj proti znanemu in končnemu, ga obogatimo z nitjo, ki se je dotaknila še nečesa drugega, drugačnega, ki se je dotaknila neskončnosti. Improvizacija je šivanje končnega in neskončnega.

Improvizacija je umeščanje, vraščanje enega vesolja v drugega.

Improvizacija je pot, ki je znana, samo ne zdajšnjim nam.

Improvizacija je podajanje v neznano. Improvizacija je raziskovanje neznanega, da to postane znano. Improvizacija je podrobno raziskovanje znanega, da to lahko postane tudi neznano. Improvizacija je igra z znanim in neznanim.

Improvizacija je urjenje v soočanju z neznanim. Tudi s tistim najbolj poznanim neznanim – smrtjo. Kako strašljivo je ne vedeti. Kako strašljivo je ne vedeti, kam gremo. Tesnobno je in vendar vsak dan to živimo. Ne vedeti je enako živeti. Kam gremo, ko improviziramo? Pomisliva, da gremo… sem. Da pridemo sem, kjer smo. Da se uprisotimo s tem, kjer smo in kakor smo. Da začutimo, doživimo, vidimo, slišimo, kje pravzaprav smo. Da smo z vsem, kar smo, brez izključevalnosti, brez pretvez, brez skrivanj, pa z ozaveščenimi skrivanji, brez okraskov in oblek, pa s polno okraski, ki izvlečejo esenco trenutka. V slovenščini sta »sem« in »sem« enaki besedi. Prostorski »sem« in »sem« kot obstajam. Tu sem, obstajam. Ne bom večno. A zdaj živim! 

Improvizacija je vprašanje, kaj vse še je improvizacija.

—

To besedilo je bilo prvotno objavljeno decembra 2023 v 59. izdaji revije Dialogi pri Založbi Aristej.
Avtorja besedila: Maja Dekleva Lapajne in Norbert Sven Fö
Urednica 59. izdaje Dialogov: Jasmina Založnik
Lektorica in odgovorna urednica Dialogov: Emica Antončič