
(izsek iz pisanja za knjigo)
Pišem po tem, ko sva imela z Majo 45 min Predelano življenje preko Skypea. Bilo je vznemirljivo in mirno. Ravno smo prihajali (DISKOlektiv) od dela na Zoomu za Objekt produženih ovdje i sada. Zato sem bil umirjen. Pa tudi omejen z internetom in prisotnostjo Marka. Kker nama je (Norbertu in Marku) pošel mobilni internet, sva bila na internetu Markovega telefona, kar pomeni, da nisem mogel biti recimo na vrtu bloka, kjer bi lahko bil svobodnejši od tega, da sem bil na balkonu. Tako sem se igral s tem, da sem bil na balkonu in tudi malo v sobi.
To, da imava z Majo oba obilo zadržkov glede online nastopanja, predvsem, ker ljudje nereflektirano pristopajo k videu in spletu v živo, je to še povečalo siceršnjo vznemirjenost. Pri tem nereflektiranem pristopu k videu na spletu in speltu v živo najbolj zmoti, da se razume video in splet v živo kot sama po sebi umevna. In najbolj naivna uporaba videa s prenosom v živo je npr, da bo posredoval dokumentarno nevtralen ali objektiven pogled na resničnost, dogajanje
No, pa sem zapisal. No, to, o dokumentarnosti. Mislim, da naš odnos do dokumentarnega filma kaže na naš odnos z resničnostjo in mediji. Dokumentarni video ali film je najprej video in film in potem šele dokumentaren, pomeni, da je narejen po nekih dokumentih, po nekem sistemu, po neki ideologiji (mišljeno kot mreža odnosov med pojmi), ki vsi vplivajo na posredono vsebino. V najboljšem primeru lahko dokumentarno poročanje omili vpliv medijev (kamere, videa, kadra, montaže, sinopsisa…) na vsebino. Recimo, da delamo dokumentarec o Nubah. Seveda se da tu preigrati obilo stvari. Kaj je namen t.i. dokumentarnega filma o Nubah? Da pridobiš sredstva, da narediš film v podporo za njihov obstoj ali izboljšanje kakovosti življenja, pravic. In tako instrumentaliziraš film. Film pa nazaj uporabi posredovano vsebino, da se promovira.