Imenujmo improvizacijo improvizacija!
Izrekajmo: “To delo je improvizacijsko.”, “Ta predstava je improvizacijska.”, “Moja praksa je umetniška improvizacija.”, “Jaz sem improvizatorka!”
Naredimo že končno ta slavni come-out! Prilezimo iz omar, kleti, ostankov nezasedenih terminov prizorišč, skladišč, gozdov, popevanj v avtomobilih, plesanja na travnikih, vaj v neogrevanih studiih. Izobesimo zastavo improvizacije in stojmo za tem, kar delamo. Zagovarjajmo, da je to početje vredno naše pozornosti in dragoceno za življenje.
Ne sprejemajmo manjvrednostnega kompleksa improvizacijskega ustvarjanja v primerjavi z drugimi načini uprizarjanja. Ne omahujmo ob neštetih slabšalnih oznakah, ki se držijo tega, da nekaj “zimproviziramo”. Ne skrivajmo se za družbeno sprejemljivejšimi izrazi, ki naj bi dvignili vrednost našega umetniškega početja, kot so: instantna kompozicija, participatorna umetnost, spontano ustvarjanje, gledališki šport, svobodni ples, živa umetnost …
Ponovno vzemimo, naselimo in negujmo izraz improvizacija. Napolnimo ga z vsem svojim raznovrstnim početjem!
Iščimo, izumljajmo in uporabljajmo še druge besedne izraze za improvizacijo!
Imenujmo improvizacijo instantna kompozicija. Imenujmo jo živa uprizoritev. Imenujmo improvizacijo jam session, ustvarjanje tu in zdaj, komponiranje v realnem času, prosto izvajanje, gledališki šport, svobodni ples. Imenujmo jo še marsikaj!
Z vselej novimi poimenovanji jo širimo in razvijajmo. Pokažimo, da je improvizacija to in tisto in ono in še kaj drugega! Pripustimo ji, da najde čim več pojavnih oblik in da zaživi v različnih praksah raznovrstnih umetnikov. Naj razkrije različne plati ob različnih poimenovanjih!
Zavedajmo se, da improvizacija živi tudi, kadar je neimenovana. Da je ni mogoče povsem zaobjeti in zamejiti s katerim koli poimenovanjem. In da je njena čudovita moč tudi v neimenovanem.
Pojdimo še dlje! Izrekajmo: “Vsako ustvarjanje vključuje improvizacijo.”, “Ustvarjanje je improvizacija.”, “Umetnost brez improvizacije ne obstaja.”, “Življenje brez improvizacije ne obstaja.”, “Življenje je improvizacija!”
Izrekajmo, opazujmo, raziskujmo. Mogoče gremo predaleč in nam to izrekanje ne pomaga več pri zavzemanju izraza in izpostavljanju pomembnosti početja. Trditi, da je improvizacija povsod in vse, razvodeni predmet raziskovanja. Ali drugače: čeprav lahko najdemo improvizacijo v vsakem dejanju, še ne pomeni, da je vsako dejanje improvizacijsko.
Pa vendar nam ta široki poziv k izrekanju razpira še nepoznane prostore improvizacije. Zato vztrajajmo pri raziskovanju, eksperimentiranju, preigravanju. Privoščimo si širitev izraza do neslutenih razsežnosti. Spet drugič opazujmo improvizacijo v najmanjših podrobnostih, v ozkih nišnih nadvse partikularnih umetniških pristopih. In medtem ko širimo in ožimo predmet raziskovanja in njegovo poimenovanje, opazujmo, kaj se zgodi z nami, našimi odnosi, improvizacijo, in v katerih kontekstih nas to ali ono bolj podpre v razvoju umetniške improvizacije.
Spotoma zagovarjajmo zdrse, flope, neuspehe. In se vselej zavedajmo, da nešteto spodletelih poskusov improvizacijskih dogodkov ne pomeni, da je spodletela improvizacija sama.
Improvizacija je upor!
Upira se ciljni naravnanosti.
Upira se storilnosti.
Upira se dosežku. Presežku. Popolnosti.
Upira se hierarhiji med različnimi vlogami v umetniškem delu: režiserka, koreograf, dramaturg, oblikovalka svetlobe, plesalec, glavna igralka, stranski igralec, izvajalka, avtor, scenografinja, kostumograf, glasbenica …
Upira se avtokraciji.
Upira se hierarhiji med nastopajočimi in občinstvom ter s tem družbeni hierarhiji nasploh.
Upira se nadzoru.
Upira se enoumju in enoznačnemu razumevanju življenja.
Upira se cenzuri.
Upira se obstoječemu družbenemu redu.
Upira se s priznavanjem očitnega.
Upira se z nepristajanjem samo na očitno.
Upira se z afirmacijo surovega materiala kot zaključene umetniške geste.
Upira se z razgaljanjem procesa in z glasnim vzklikom: “Proces je produkt!”
Upira se brez razloga.
Upira se brez razlage.
Improvizacija uporno kliče po utelešanju in udejanjanju.
Improvizacija je kot upor tudi politična, a ni v funkciji političnega delovanja. In s tem se upira politiziranju.
Upira se uporabi, izrabi, obrabi, porabi, zlorabi, kolerabi. Je baraba.
Upira se z neusahljivo igrivostjo.
Je upor, je opora in je podpora.
Upira se tako, da gre v upor sproščeno in mimogrede. In pri tem ne nevtralizira udarnosti upora.
Upira se tudi tako, da na prvo mesto postavlja zaupanje.
Zaupanje je upor.
Improvizacija gre vselej za stikom.
Upira se zaključevanju in temu, da je zaključevanje konec.
Upira se ideji, da je fiksiranje edini način zagotavljanja stabilnosti.
Upira se obvezujoči, predpisani konsistentnosti umetniškega dela.
Upira se predpostavkam.
Opre se na predpostavke, da sčasoma odkrije druge oporne točke.
Upira se definiciji.
Opre se na definicijo, da se s tem opremi za nadaljnji upor prav tej definiciji.
Upira se definiciji, da je samo upor.
Upira se z ustvarjanjem poetičnega prostora, ki ni samo prostor upiranja, ampak tudi metafora in razprtje novih svetov.
Improvizacija je upor, ki se lahko med upiranjem spremeni tako korenito, da izhodiščni poriv postane ozadje novega upora.
Upor se ne neha z dosego cilja, ampak s preobrazbo.
Improvizacija se upira z doslednim neutrudnim vztrajanjem v upoštevanju konteksta.
Upira se z vključevalnostjo in neizbrisljivostjo.
Upira se s sprotnim razkrivanjem nedoslednosti, lukenj in napak.
Upira se tako, da napako vzame kot predlog in darilo.
Upira se z dajanjem pozornosti tistemu, kar želimo prezreti, preskočiti, prekriti.
Upira se s tem, da naredi prezrte elemente enakovredne drugim nepreskočenim gestam.
Upira se s pronicanjem skozi razpoke.
Upor naredi premik, preusmeritev, prekinitev.
Premor je upor.
Improvizacija je upor, ker ni izvajanje. Ni slepo izpolnjevanje navodil. Avtor in performer bivata v isti osebi in sta prepleteno nerazdružljiva. Improvizacijska performerka ustvarja in uprizarja vselej z odnosom do vsebine, forme, početja, situacije, dogodka. Vsaka improvizacijska gesta je izjava, stališče, izbira, odločitev. Seveda lahko improvizacijske poteze prihajajo tudi iz nezavednega, iz trenutnega navdiha, kot spontan odziv na poslušanje situacije. A tudi v tem primeru imajo vselej opraviti s performerkinim odnosom do sveta. Ne gre za to, da nekdo izvaja nekaj, kar mu je bilo naročeno, s čimer se ne strinja, do česar se ne opredeljuje in za kar ne prevzame odgovornosti, češ ker je samo izvajalec v verigi mnogih. Improviziranje je odgovorno in samoreflektirano delovanje.
Tako kot improviziranje ni izvajanje po neprevprašanih napotkih, tudi ne gre z razmerami opravičevati naših odrskih dejanj: “Ker nismo imeli dobre osvetljave, nisem mogel zares vstopiti v vsebino.”, “Ker je občinstvo bilo tako in tako, sem morala narediti kompromis in jim ponuditi, kar so želeli.”, “Ker nismo bili plačani, se nisem predala snovi.”
Vsekakor ne ignorirajmo razmer, v katerih ustvarjamo. In ne olepšujmo situacije. Improvizacija je tudi priznavanje očitnega. In vprašanje razmer, v katerih delamo in živimo, je v svetu, kjer ima ogromno ljudi in drugih živih bitij precej slabe možnosti za življenje, izredno pomembno. Opozarjajmo na to na vsakem koraku. A raje kot da kompromitiramo svoja dejanja in jih predstavljamo, kot da nismo imeli druge izbire, se vprašajmo, kaj bomo s tem naredili. Opaziti in izpostavljati razmere, v katerih smo, ter se spraševati, kaj lahko s tem naredimo in kaj želimo s tem narediti, je predano in odgovorno delo s kontekstom.
Ne izvajajmo. Ustvarjajmo!
Improvizacija je neubogljiva.
Improvizacija je neposlušnost.
Improvizacija je poslušanje.
Improvizacija je poslušanje neposlušnosti.
Improvizacija je poslušanje upora.
Improvizacija je upiranje poslušnosti.
Improvizacija pokaže, da je mogoče in vredno poslušati neposlušljivo.
Predvsem pa improvizacija omogoči poslušanje neslišnega.
Improvizacija je neposlušno poslušanje preslišanega.
Omogoči, da pozornost umerimo nekam, kamor je, glede na norme uprizarjanja, dela in bivanja v družbi, naj ne bi.
V tem je poslušanje neposlušno in omogoči slišanje šelestenja neslišanega.
Poslušanje je upor.
Improvizacija ustvari svoj manifest v vsakem trenutku improviziranja.
Improvizacija se neprestano izumlja.
Improvizacija je večno pletenje, prepletanje, žuborenje, živo odzivanje na vsakokratno stanje.
Improvizacija je nežno preobračanje, ki teče in traja, pa četudi v neskončnost.
Improvizacija je upor, ki preobrne vsak kamen. Kamni pa se dajo preobračati na tisoč in en način. Počasi in vztrajno poberimo vsak kamen, ga opazujmo, potežkajmo in ga obrnimo. Naredimo potres ali poplavo. Skrbno potujmo z mrežo čez polje kamnov, da jih mreža nežno preobrača.
Improvizacija je nenasilen upor. Sočutno korenit in korenito sočuten.
Tako se upirajmo!
Delajmo iz sočutja in s sočutjem. Ne iz ran, ampak iz ranljivosti.
Ustvarjajmo kolektivno.
Pišimo štiriročno.
Neštetokrat prebirajmo in se učimo.
Zapisujmo in prevprašujmo.
S pogumom in posluhom se podajmo v sodelovanje, soustvarjanje in sobivanje.
Ne zadovoljimo se s kompromisi ali z najnižjim skupnim imenovalcem.
Gradimo nove vključevalne svetove, kjer so opeke različni glasovi, ki sestavljajo sveža pisana bivališča.
Ustvarjajmo 18-minutne sladke uprizoritve na bencinskih črpalkah, medtem ko se jata ptic v veličastnem kroženju nad bližnjimi drevesi pripravlja na polet na jug.
Uprizarjajmo večurne performativne instalacije v galerijah.
Zaplavajmo v predstave v jezerih, da okusimo improvizacijo še v drugačnem težnostnem okolju in mokrem kontekstu.
Z improvizacijo naselimo zapuščena skladišča in si v njih privoščimo gibalno razprostrtost.
Podajmo se v improvizacijske predstave za večja občinstva na uveljavljenih prizoriščih in naj igrivost špricne še do kleti z zaprašenimi scenskimi elementi.
Nastopajmo za enega človeka.
Odrsko predelujmo življenje v prostoru krajevne skupnosti vasice v Bretanji.
Srečujmo se na festivalih.
Srečujmo se zunaj festivalov.
Srečujmo se.
Vzpostavimo oder na slepem odseku krožnega križišča v Istri.
Začnimo ob starem hrastu v Frohnauu in improvizirajmo ob dotiku z vlažno zemljo in žgečkljivo travo ter zvedavimi pozornostmi.
Zapojmo na melbournskem pokopališču.
Prisluhnimo pogovorom v baru na Gorjancih in naredimo podroben načrt, kako bomo organizirali večerni improvizacijski dogodek prav tam.
Stopimo v stik in dotik s stanovalci, obiskovalci in osebjem v pokritem atriju doma starejših občanov, da nastajajo novi spomini.
Povabimo široko paleto ljudi na desetdnevno raziskovanje festivala, katerega program določamo vsak dan sproti.
Spontano se obrnimo k bližnji osebi in ji napovejmo, da bomo zaplesali enominutni ples samo za njo.
Napovejmo niz srečanj, kjer si bomo izmenjali uprizoritvene prakse v umetniškem prostoru. ki je nastalo sredi spalnega naselja v Tajnanu.
V konferenčni dvorani v Sarajevu vzpostavimo topel intimen prostor za umetniško predelavo zgodb članov podporne skupine.
Spekulativno si zamislimo tretjo improvizacijsko predstavo na Jupitru.
Uokvirjajmo umetniško improvizacijo v predstave, dogodke, instalacije, delavnice, debate, šove, pisanje, performanse, srečanja, predavanja, intervencije, vaje in ustvarjajmo v najrazličnejših kontekstih za najrazličnejša občinstva. Vsakič znova se na polno podajmo v kontekst in pojavno obliko ter se obenem zavedajmo, da je to samo eno od življenj improvizacije.
V kakor koli majhno škatlico že zapremo improvizacijo in kakor koli jo že poskušamo uravnavati s pravili, bo znotraj tega vedno ustvarila mini prostore svobode in majhne razpoke, skozi katere se da dihati in priti v stik še s čim drugim, z nečim, česar nismo predvideli.
Tudi v škatlico, na kateri piše “Upor”, se ne da zapreti improvizacije. Tudi iz te se izvije in nas opozori, da je še vse kaj drugega. Če improvizacijo zreduciramo na funkcijo doseganja cilja, če jo instrumentaliziramo ali prodamo, se spretno izmakne in živi dalje nekje drugje in drugače.
Improvizacija ni samo upor, improvizacija ni samo odziv, improvizacija ni samo drugo, improvizacija ni samo ne-. Improvizacija ni nekaj samo v razmerju do nečesa drugega. Ima svoje življenje. Ima svoja življenja.
Neskončno njih.
To besedilo je bilo prvotno objavljeno septembra 2026 v reviji Mentor (letnik 47, št. 3).
Uredniška podpora članku: Nina Meško
Lektorica: Tatjana Ličen
Odgovorna urednica revije Mentor: Barbara Rigler
Glavna urednica revije Mentor: Selma Skenderović
